hribi, smučanje, plezanje,…

Ponedeljek je in čas je, da se premaknemo iz Nissedala naprej. Spotoma Barbi odloživa na letališču Torp, z Maretom pa nadaljujeva najino odisejo po Norveški.

Zjutraj vstanemo in pospravimo šotor ter vso nesnago, ki smo jo sproducirali v preteklih dneh. Vse skupak zbašemo v avto in z Maretom se odpraviva še do dveh bolder projektov, ki sta nama ostala. No, meni 1, Maretu 2. S prvim Mare na hitro opravi, meni dela en kup težav in na koncu še vedno ostane projekt, drugi pa je tudi za Mareta preveč in bo počakal do naslednjega obiska¹.

Okoli druge ure v GPS vpišemo Sandfjorder Torp in gasa. Po dveh urah vožnje naredimo pavzo v vasi Voll, na čudovitem travniku ob morju. Fest! Še urca vožnje in smo na letališču.

Tam Barbi najprej povpraša na rentgenu, če lahko na avijon vzame reverzo in vponke in gospodje pravijo, da ni problema. FEST!:) Še poslikamo se in rečemo par besed, potem pa si pomahamo v slovo. Nazaj v avtu opaziva, da je števec za kilometre ravno na 666:)

V GPS vneseva novo destinacijo Hol in v štirih urah bi morala prispeti. Ves čas se mimo naju podi čudovita pokrajina, Mare pa je preseneč nad potrpežljivostjo voznikov. Ker se Mare ne drži vedno omejitev, sva tako na cilju eno uro prej. Parkirava na počivališču ob jezeru(N60,60641° E8,31781°). Privoščiva si grande večerjo: 1,2kg prebranca in 2,5l mleka s kakavom. Oba se najeva v škodo!

Po večerji se zapeljeva kakih 200m dalje na manjšo plažo, kjer postaviva šotor.

Naslednji dan se odločiva, da bo dan za počitek. Pa še vremenska napoved je odlična in bo kot nalašč za kopanje. Konec koncev se že dober teden nisva umila in bo prav pasalo:)

Vseeno se odločiva iti na krajši sprehod do vrha slapu Hivjufossen ², ki se na koncu vseeno spremeni v kar precej napeto hojo.

Po kakšni uri se odpraviva nazaj v dolino in malo pod vrhom srečava Dansko družino, ki sva jo prehitela ob štartu. Mater, te bi do našega Triglava rabili ceu teden!

Uglavnem, gasa na plažo, ker je bilo vroče za znort. Prec napneva gurtno in sva glavna atrakcija. Kmalu se opogumijo tudi ostali in sem ter tja kdo proba. Proti večeru se odpraviva še do plezališča na drugi strani jezera, ki v vodničku precej obljublja, ampak očitno ni prav pogosto obiskan, saj so vse skale porašene z lišaji. Ampak razgled je pa fantastičen!

Večerjava kar na plaži. Po večerji na parkirišču najdeva wireless in jaz na hitro pogledam cene kart za vlak proti Finsu, na hitro ponovim ledeniško navezo, izdelam GPS sled in preberem opis poti za naslednji dan. Ob 23.00 se spraviva spati, ampak verjetno vsaj tja do polnoči ne zaspiva.

Matej