hribi, smučanje, plezanje,…

Lepo vreme je hotelo, da sva se v začetku septembra z Mirotom odpravila v Trento in Posočje. Na dopust, kot sva midva to poimenovala.

Pa sva se nekega jutranjega dne¹ odpravila na pot. Čez Vršič direktno do centra TNPja, kjer sva si ogledala razstavo fotografij. Ime fotografa sem na žalost pozabil. So bile pa slike čudovite. Skriti kotički Julijskih Alp.

Po ogledu fotografij pred hišo na hitro narediva nekaj fotografij bukovih drv, potem pa skok v najbližjo oštarijo na kavo. Nisem ravno jutranji človek in sem rabil nekaj za dvig morale:) Polna energije od dobrega kofeta sva se zapeljala v Trento plezat. Iz prtljažnika vzameva nahrbtnike, vrv in foto opremo in se odpraviva preko mostu do plezališče/boulderišča.

Ker oba že zelo dolgo nisva plezala², so bile tisti dan na tapeti bolj lahke smeri tja do 5c. Pa še v tistih sva imela občasno nemalo problemov… Pa precej smeha ob iskanju rešitev ob zabijanju glave v skalo, upajoč, da se nama bo prikazal kak grif… Kot v ButnSkali.

Ko sva se plezanja naveličala, sva skočila nekaj kilometrov nižje v korita Soče. “Greva sam ene 2 slikci narest” sva rekla, a na koncu tam prebila slabe tri ure. Hitro gre čas, ko ustvarjaš in iščeš prave pozicije in kote za slikat. No, pa dejstvo, da sva imela samo 1 stojalo, tudi doda svoje. Kljub temu in mojemu zdelanemu fotoaparatu, mi je uspelo narediti nekaj lepih slik.

Malo nižje sva poizkušala srečo še v Velikih koritih, a je bila scena tam manj primerna. Deloma zaradi pomanjkanja polarizatorja, deloma pa zaradi prečiste vode.

Namesto, pri meni zadnje čase tako priljubljenega, kampiranja na prostem, sva se tokrat odločila za kamp. Je le cenejša opcija kot kazen. No, pa Miro me je dražil z nekimi dobrimi palačinkami, ki naj bi jih stregli v kampu Lazar. Pa ga moram pohvalit, da je imel prav:) Več o tem kasneje. Ker noči še ni bilo od nikoder, sva se odločila še za sprehod do slapu Kozjak. Zopet uprizoriva cel fotosession. Jaz se kmalu naveličam in se odločim slikat še druge stvari in uprizarjat modno pusto(na žalost neuspešno).

Sledi večerja in tako imenovana “tadobra palačinka”. Gre za palačinko, polnjeno z Bolognese omako in sirom. JAMY! Če bi bile malenkost cenejše, bi prec 2 pojedu. Vseeno sva mogla za povrh naročiti še eno sladko z Nutelo:) Ni večerje brez sladice, pa čej kuj Panceta.

Zjutraj naju prebudi vročina v šotora in jasnina na nebu. “Pjt greva plezat, dokler je še hladno!” rečem Mirotu in smukneva jo v plezališče nad slapom Kozjak. Do njega vodi dobro utrjena cesta in zadnjih nekaj metrov, utrjena pot. Kot že prejšnji dan, se mi tokrat zopet smeri ne zdijo najlažje, a za to je verjetno kriva dolga odsotnost od plezanja. Tudi tokrat ne splezava veliko, saj naju kmalu doseže sonce in z njim poletna vročina. Spakirava in se odpraviva nazaj v kamp.

Ker je vožnja v poletni vročini prepovedana, sva se zapeljala še do bližnje Nadiže, kjer sva se prijetno ohladila in počakala bolj večerne ure, ko je bilo ozračje bolj primerno za vožnjo. Še skok na večerjo v Kobarid in hopa domov. Zanimivo, kako dobri dopusti vedno hitro minejo.

Za Mirotov pogled na izlet in nekaj bolj kvalitetnih fotografija pa obiščite mphoto.si.

Matej

---