hribi, smučanje, plezanje,…

Pred kakšnim tednom sem okoli razposlal email, da organiziram pohod v Bohinjske Julijce. Kljub začetnemu ogromnemu zanimanju smo se na koncu zbrali le štirje pogumneži in jo mahnili v gore.

1. DAN
Iz Kranja smo se odpravili okoli sedme ure in ob pol devetih prispeli na planino Blato, kjer smo pustili avtomobil. Na rame smo si nadeli nahrbtnike in se v megli odpravili proti planini v Lazu, kjer smo v Bric-ovi koči prespali. Pot do planine v Lazu je dobro vidna in tako ni bilo nobenega problema priti do planine tudi ponoči in v megli. V dobri uri smo dosegli cilj: kočo.

V koči smo najprej zakurili ogenj. Zaradi vlažnih drv in papirja to delo ni bilo lahko. Potrebno je bilo peč “odpreti” in zakuriti odprti ogenj. Ne bom razlagal, kako smo zakadili kuhinjo in hodnik. No, tja do enajste ure zvečer se je prostor prezračil in v kuhni nismo več jokali:) Ko smo zakurili obe peči, smo si postregli z mrzlim pivom in zelišči¹ ter skuhali makarone.

Po večerji smo se odpravili na klopco pred hišo občuvati gore okoli planine. Megle ni bilo več, okoliške vrhove pa je osvetljevala polna luna.

GPS sled – Planina Blato – Planina v Lazu

Dolžina poti:	4.1 km
Dolžina vzpona:	2.8 km
Višina vzpona:	506 m
Dolžina spusta:	0.7 km
Višina spusta:	91 m
Začetna višina:	1148.4 m
Končna višina:	1563 m
Minimalna višina:	1148 m
Maksimalna višina:	1612 m

2. DAN
Zjutraj se nismo nič kaj preveč trudili zgodaj vstati. Ob pol desetih smo se spravili iz postelje in za mizo pojesti zajtrk. Lotili smo se špagetov, ki so ostali od prejšnjega večera in skuhali čaj. Minila je dobra ura. Čas je bil, da se odpravimo. Ugasnemo elektriko, zaklenemo kočo in se odpravimo v meglo. Ja, zopet smo imeli meglo, ki se je začela nekaj metrov nad planino. Spremljala nas je vso pot do Lazovškega prevala, kjer tokrat ni bilo razgleda na sosednji greben in Vodnikovo kočo. Škoda.

Odpravili smo se naprej za markacijo Vodnikova koča, čeprav smo vedeli, da moramo prej ali slej odviti ne levo za Debeli vrh. Kmalu je GPS pokazal, da smo kakih 30m od načrtovane poti². Spotoma sem opazil tudi, da sem na GPS pozabil naložiti zemljevide Julijskih Alp in tako smo imeli samo sled, ne pa tudi zemljevida. Vseeno bolje kot nič. No, ker smo se oddaljevali od začrtane sledi, smo se odločili vrniti nekaj metrov in se usmeriti proti Debelemu vrhu. Ker je bila megla, smo se odločali na kratke intervale in poizkušali čim bolj slediti GPS sledi. Na koncu smo se znašli pod neko steno. Levo stena, desno prepad, naravnost pa zelo strm spust v dolinco. Glede na GPS sled bi tukaj morali začeti preči melišče³. Ko se začnemo spuščati v dolinco, pa se izza megle začne kazati sonce. Ni minila minuta, ko se je okolica za trenutek razkrila in videli smo kje smo in kam moramo. ODLIČNO!

Kmalu za tem se je nebo zopet zaprlo, mi pa smo jo mahnili po prej videni poti. Še nismo naredili 10 korakov, ko se je nebo zopet odprlo. Tokrat se na srečo ni več zaprlo in obetal se je čudovit dan. Kosi megle so se sem in tja še zapeljali mimo nas, ampak so nas hitro prešli. Od samega veselja smo naredili pavzo in imeli malico.

Nadaljevali smo naprej po dolini in se počasi vzpenjali proti Hribaricam.

Ves čas smo pred seboj gledali oba Kanjavca in sedlo med njima. Ko smo prispeli na Hribarice, smo se usmerili desno proti Mišeljskemu koncu. Tam smo pod vrhom zagledali trop Gamsov. Prizor je bil tako čudovit, da smo se odločili malo posedeti in preprosto uživati v razgledu. Nekaj časa so gamsi spremljali vsak naš pogled, potem pa so se nas navadili in se niso dali kaj preveč motiti.

Ko smo se nagledali živali, najedli, napili in spočili, smo na hrbet naložili težo in jo smuknili naprej. Na križišču, kjer se srečajo poti iz Prehodavcev, Doliča in Kanjavca, smo srečali skupino mladih, ki se je odpravljala proti Doliču. No, mi smo šli malo drugačno smer, proti Kanjavcu. Vzpon na Kanjavec po grebenu je naravnost čudovit. Veliko lepši kot vzpon čez sedlo. Na levi in desni strani se ves čas ponujajo čudovit razgled na Hribarice in Triglav. Na vrhu smo bili v slabe pol urce⁴

Na vrhu smo uživali v čudovitem razgledu na našega očaka⁵ in Hribarice.

Ker je na vrhu pihal dokaj hladen veter, nismo nič kaj prav dolgo čakali na vrhu in se kmalu spustili na Hribarice in od tam naprej proti bivaku na Prehodavcih.

Ko smo prispeli do bivaka, smo ugotovili, da bomo danes najverjetneje samo v bivaku. Ja fest! Odložili smo nahrbtnike in se odpravili preverit okolico. Čudovit razgled na Trento, Kriške pode, Kanin,… na drugi strani pa na dolino Sedmerih jezer. Kaj je lahko boljšega? Čez kake pol ure sta jo na vrh prisopihala še Andreja in Marko, ki sta iz Blata štartala zjutraj. Tako je bila na kupu cela četica:) Skupaj smo uživali v sončnem zahodu.

Ko je sonce padlo za bližnje hribe, je postalo hladno in spravili smo se v bivak. Nekaj časa smo še klepetali, potem pa eden po eden pospali tja do pol devete ure. Posledično smo se zbujali sredi noči in tavali ob dveh ponoči po Prehodavcih. Ampak razgled je bil pa mega, k čemur je veliko pripomogla tudi polna luna, ki je osvetljevala okolico.

GPS sled – Planina v Lazu – Kanjavec – Prehodavci

Dolžina poti:	10.2 km
Dolžina vzpona:	6 km
Višina vzpona:	1851 m
Dolžina spusta:	3.9 km
Višina spusta:	1354 m
Začetna višina:	1568 m
Končna višina:	2065 m
Minimalna višina:	1568 m
Maksimalna višina:	2564 m

3. DAN
Zjutraj sta Klemen in Polona že na vse zgodaj rinila proti Lepošpičju, ostali pa smo še malo pospali. Kako uro kasneje sta se odpravila tudi Andreja in Marko. Pred bivakom nas je pozdravila grupa kozorogov,  ki so se tam pasli v čudovitem jutru. “Zdravo! A vi ste tud bolj pozni?”.

Ker Remica in Polone še ni bilo, sva s Kozjekom sedla na klopco pred bivakom in se gleda na toplem soncu, ki je ravno pokukakolo izza Vršakov.

Ko sta prispela še Klemen in Polona, pa smo se odpravili dalje. Planov je bilo veliko, na koncu smo se odločili, da se povzpnemo na Zelnarico, tam pa po grebenu do planine  Ovčarija in potem nazaj na Blato čez planino pri Jezeru:) Pa smo šli…

Medtem, ko se je trojica ustavila pri Rjavem jezeru, sem jo jaz mahnil naprej proti Hribaricam in ta naredil par panoramskih fotografij.

Na razcepu smo se usmerili proti sedlu Vratca.

Na Vratcih počijemo in popijemo malo vode, potem pa v 15 minutah dosežemo vrh Zelnarce, kjer se nam zopet odpre čudovit pogled na vso okolico.

Sledi spust po grebenu do Kopice, kjer prispemo na čudovit zelen travnik. Ker imamo dovolj časa, naredimo kratek počitek in jo izkoristimo za stilsko preobrazbo v kratke hlače in majice. Kar nam je zmanjkovalo vode, smo se odločili, da ne nadaljujemo po grebenu, ampak se spustimo v dolino in se priklopimo potki, ki vodi direktno na planino Dedno polje. Tam bomo imeli na razpolago dovolj vode.

Na planino Dedno polje, ugotovimo, da so “izvor” vode že zaprli in tako smo se za vodo lahko obrisali pod nosom. Lahko bi sicer vprašali domačine, ki so ravno sedeli pred eno izmed koč, ampak nam takrat ni prišlo na pamet⁶. Upali smo, da je na planini Pri Jezeru odprta koča in da bomo dobili hladno pivo.

No, tudi te sreče nismo imeli in tako smo ostalih suhih ust vse do Blata. Lačni in žejni smo se strinjali, da se odpravimo v Bohinjsko Češnjico v pizzerijo EMA. Tam smo si privoščili pico in hladno pivo. Joj, kako je pasalo:) S polnimi želodci in odlične volje smo se odpravili proti domu.

GPS sled – Prehodavci – Zelnarica – Dedno polje – Planina Blato

Dolžina poti:	12.3 km
Dolžina vzpona:	3.2 km
Višina vzpona:	513 m
Dolžina spusta:	8 km
Višina spusta:	1364 m
Začetna višina:	2059.8 m
Končna višina:	1208 m
Minimalna višina:	1208 m
Maksimalna višina:	2324 m

Mislim, da je izlet več kot uspel in da sem uspel trojici prikazati nekaj čarov, ki jih ponujajo Julijske Alpe, saj sicer preživijo večino časa v Kamniško-savinskih Alpah in Karavankah, ki pa ponujajo drugačno lepoto.  Hvala vsem udeležencem, ostalim pa: “Če Mato reče, da bo dobro vreme, bo dobro vreme!:)”.

Matej

---