Slatnik in Možic mi očitno nista usojena. Letos pozimi sem ob obisku vrhov prvič poškodoval ramo, drugič zlomil smučko, v nedeljo pa predru obe gumi na kolesu. In to po 20m spusta. Ostalo ni drugega, kot nošenje kolesa v dolino.

Čeprav je bilo nebo v nedeljo zjutraj zavito v oblake, Slatnik pa v meglo, sem se vseeno odpravil od doma proti Bohinju. Ko sem se peljal mimo Kranja, se je nebo začelo jasniti, ko pa sem prispel na Soriško planino, je bila nad menoj ena sama modrina. Ljudje okoli mene so me čudno gledali, ker sem kolo pripeljal na sedlo, namesto da bi se iz Bohinjske Bistrice odpravil proti sedlu, kot večina. Ampak mene je čakala drugačna naloga. Spust iz Slatnika.

Kolo spravim iz strehe, v nahrbtnik nabašem pijačo, hrano in ščitnike, vključim GPS in se podam na pot. Sprva gre s kolesom, ko pa za seboj pustim še zadnjo hišo, pa je kolesarjenje v breg vedno težje. Malo zaradi moje slabe pripravljenosti in pomanjkanja kondicije, malo pa tudi zaradi klanca, saj se mi je prvo kolo ves čas dvigovalo. Stopim iz kolesa in ga za ušesa zvlečem do vrha žičnice. Medtem potjo iščem prehod iz smučišča do sedla, vendar neuspešno. Tako mi ne ostane drugega, kot da se povzpnem do vrha.




Na vrhu se ustavim in občudujem razgled. Od dežja, ki je padal v soboto, je nebo očiščeno vlage in svinjarije in se zato kristalno čisto vidi Črno Prst in ostale vrhove v okolici. Pogledam proti grebenu Slatnika. Spustiti se moram kakih 50 višincev. Na kolesu spustim sedež, “odlockam” amortizerje in gasa. Pozabil sem omeniti, da sem imel tokrat sposojeno kolo od Mareta. Glede na mojega hard taila je Maretov fully prava poezija. Podim z vso hitrostjo po grebenu, nakar pred seboj zagledam nekaj temnega. “Fak, lukna!” Bremzam kolikor lahko, da me ne prekipa čez balanco in se za las ustavim pred luknjo. Prvo kolo mi počasi polzi v luknjo, zato hitro skočim iz kolesa in ga potegnem stran. “Za las je šlo” si rečem. No, tista luknja je bolj razvalina kakega jarka iz prve(druge?) svetovne vojne. Od sedla do vrha zopet vlečem kolo za balanco in preklinjam luknasti teren, saj se mi je prvo kolo non-stop zatika v luknjah in hribčkih, ki so skriti pod gosto travo.




Na vrhu se usedem in si vzamem čas za malico. Frutabela in voda. Toj to, ni boljšega za na vrhu. Medtem v dolinci opazim celo procesijo, ki počasi napreduje proti trdnjavi, ki se nahaja med griči za Slatnikom. Preden se podam naprej pa naredim še par fotografij.



Gledam proti Možicu in se odločim, da obiščem še njega. Spustim se iz Slatnika in po gričih nadaljujem najprej do najbolj oddaljenega, od kjer se zelo lepo vidijo Julijske Alpe. Nadaljujem proti Možicu. Spotoma me ljudje pozdravljajo in se čudijo ideji, da sem v hribih s kolesom. “Dol težko hodim” jim odgovorim. Sledi spust na sedlo med Slatnikom in Možicom. Spustim se in malo pred ravnino moram prečiti “jamo” na potki. Poizkusim skočiti čez, vendar ne uspe najbolje. Z prvo in zadnjo gumo sem očitno zadel nekaj ostrega, saj v tistem momentu zaslišim PŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠ. “Na, paj šla guma… Ne, obe sta šli! No, pa je šel današnji spust. Mater, a sem mogu še na Možica rint?”


Ker ponavadi vedno najbolj nujne stvari pozabim doma, tokrat ni bilo nič drugače. Pumpa in rezervne zračnice so ostale doma. Ni preostalo drugega, kot kolo na rame in peš v dolino. Planinci, ki so se šele podajali v gore, so me med spustom spraševali vse mogoče. “A je pretežko? A dol pa ne gre?” “O gre gre, dol veliko bolje kot gor, samo ne s praznimi gumami:)” sem prav nejevoljno odgovarjal.

Doma sem opazil, da nisem samo počil zračnic, ampak da sem preklal tudi obe gumi. Tako, pa me je izlet stal slabih 60€, saj je bilo poleg novih zračnic potrebno kupiti tudi plašče.

GPS sled Slatnik

Dolžina poti: 5.6 km
Dolžina vzpona: 2.7 km
Višina vzpona: 648 m
Dolžina spusta: 2.6 km
Višina spusta: 633 m
Začetna višina: 1278.2 m
Končna višina: 1293 m
Minimalna višina: 1272 m
Maksimalna višina: 1609 m

Kaj pa vem, morda mi vrhova nista usojena. Osu gre samo enkrat na led pravijo, Mato bo šel, še ta teden v četrto na Slatnik, pol bomo pa videli kaj bo:)

Matej