Smučanje – Brda – zimska pravljica
Smučanje 2 marca, 2010
Ja, spet je bila sobota, spet je bilo lepo vreme, spet je v petek snežilo… Da bom soboto preživel na snegu je bilo samoumevno. Z mano sta bila tudi Miro in Matevž.
Zaradi nevarnosti plazov smo se odpravili na bolj varno destinacijo, Brda nad Lipansko planino. Na poti do parkirišča nam na sredini poti nasproti z vso hitrostjo pripelje plug in voznik mi že od daleč maha, naj se vzvratno vrnem do izogibališča. Med vzvratno vožnjo pluga nisem gledal, ampak baje da je vozil slabe pol metra za menoj. Niti pomisliti nisem upal, da bi se ustavil. Ko le priletimo do izogibališča, se opraviči in reče, da se ne sme ustaviti, sicer ne more ponovno štartati.
Avto parkiramo na koncu splužene poti1 in jo mahnemo proti Lipanski planini. Ker smo prvi, Miro vleče špuro, midva z Matevžem pa se nekje zadaj šlepava. Sončni žarki prodirajo med vejami smrek vse do dna in nas grejejo.
Na planini se odpre čudovit pogled na Mrežce in Brda. Nora smučarija bo danes si mislim sam pri sebi. Zaradi velike količine novega snega malo cincamo, ali bi šli do Brda ali rajši na bolj varne Mrežce, ampak se na koncu vseeno odločimo in sledimo smučinam predhodnika proti Brdu2.
Pot se sprva vije skozi gozd, nato pa preide na bolj odprt teren. Kakih 30m pred nami se iz vrha vsuje sneg. PLAZ! Čez par sekund se iz vrha pokaže smučar. Očitno podlaga še ni tako slaba, da bi se plazovi prožili sami. Glede na strmino pobočja, kjer je smučal in velikost plazu, ki ga je sprožil, kakšne večje nevarnosti višje gor ne bo, saj bomo nadaljevali po veliko bolj položnem terenu. Malo poklepetamo o razmerah na vrhu, potem pa se odpravimo naprej po čudoviti pokrajini. Okoli nas ogromne količine snega, tišina, hribi,…
V daljavi se nam prikaže greben Brda.
Po odprtem terenu nadaljujemo proti grebenu. Med potjo imamo ves čas čudovit pogled na Mrežce, Lipanski vrh, Triglav, Viševnik in ostale vrhove.
Greben je dodobra spihan. Se vidi, da pogosto piha. Tokrat smo imeli srečo in vetra ni bilo. Po grebenu je bilo potrebno nadaljevati počasi in previdno, saj bi zdrs lahko pomenil pristanek v Krmi. Nor je pogled, ko hodiš po grebenu in zreš v globoko dolino.
Pa smo osvojili vrh. Že tako smo ves čas imeli čudovit razgled, na vrhu pa se doda še pika na i. Triglav se zdi kot na dlani, mogočne severne stene Draškega vrha impresionirajo s svojo mogočnostjo,…
Prav nič se nam ne mudi… Lepo počasi spijemo čaj, nekaj pojemo, naredim 1000 in eno sliko, sploh ko ugotovim, da ima Miro s seboj objektiv 10-20mm.
No, dovolj slik iz vrha. Spust je bil fantastičen. Vrhnjih 20 višinskih metrov je bilo spihanih in posledično trdih. Ker enkrat na turo moram pasti, sem za to izkoristil kar vrhnji del. Spodaj so bili pogoji boljši. Po flanki smo tako lepo odsmučali, kot že dolgo ne.
Čez gozd smo se napenjali po gnivcu, saj je tam toplo sonce sneg že dodobra omehčalo. Potreben napor za smučanje se vidi na Mirotovem obrazu:)
Sledil je zaslužen Radler pri Lipanski koči, nabiranje vitamina D in na koncu smuk v dolino.
Pa smo zaključili še en turni smuk. Glede na količine snega pa to še zdaleč ni zadnji, pa čeprav so dnevi vsak dan bolj topli. Ponovitev lanskoletnega majskega turnega smuka pa verjetno vseeno ne bomo morali ponoviti.
Matej
5 marca, 2010 at 23:05
He he, sama uživancija vas je 🙂 Previdno in varen korak še naprej.
6 marca, 2010 at 10:48
Ahhh, kakšna zimska pravljica, si mi fajn pocedil sline. Vidim, da ni bilo nobene gužve – ali si samo ti pazil pri fotkanju, da nisi folka dobil v kader? 🙂 Krasne fotke, samo nekatere so malo pretemne. A ne, da je široki kot zakon? 🙂
6 marca, 2010 at 11:44
Sandi: Ja ja, uživancija ti rečem… Boš videl prvič, ko boš šel na turno smuko:) Od takrat naprej bo dovolj tud samo ura in pol prostega časa in prvi klanec z neteptanim snegom:)
Ana: Ne, res smo bili sami. Verjetno se je folk ustrašil zaradi petkovega sneženja in povečane nevarnostni plazov. Pred nami jo je na vrh švignil 1 smučar, malo pod začetkom grebena pa nas je dohitela še ena skupina šestih, samo je nadaljevala naprej proti Debeli Peči. Ko smo se vračali, pa smo srečali že ogromno ljudi.
Ja, Mirotove fotke so tudi meni pretemne. Mu vedno težim zakaj tako temno slika. Ne vem al ma ekran tako slabo skalibriran al kwa:)
Glede širokega kota pa ne bom… Še vedno mi je žal, da sem pred enim letom kupil 70-200 namesto 10-20:)
Matej