Smučanje – Viševnik – propadli smuk
Smučanje 18 januarja, 2010
Vremenarji se danes nebi mogli bolj zmotiti. Sicer je zjutraj nekaj naletaval sneg, ampak pogled na kamero na Kredarici je dalo drugačno sliko. Tudi Vogel se je kopal v soncu in tako je bilo edino logično, da se po kosilu odpravimo v hribe.
Ob enih se skobacam od doma, poberem Vidmarja in v Kranju še Tino in se vsi trije odpravimo proti Rudnem polju. Za nami naj bi prišel še en avto, ki ga ni nikoli bilo, tako da smo iz Rudnega polja štartali sami. Hitro skozi gozd in na smučišče. Vreme ni bilo nič kaj prijetno, mraz in oblačno.
Nekje na polovici drugega smučišča se je meglica razpršila in zagledali smo modro nebo. Preklopili smo v drugo prestavi, ki je pri meni še vedno “počasi” in jo z veliko večjim veseljem mahali dalje. V gozdičku nad smučiščem sva s Tino obula srenače, saj kože niso hotele več držati. Pa ni bilo ledeno, le sneg je bil tak čuden.
Na Zlatih vodah zagledava Viševnik, kako se kopa v soncu1 in hitro jo mahneva na sedlo, kjer se tudi nama prikaže sonce. Ojoj, kako je lepo. Ni ga čez turni vzpon po soncu.
Pot po južni strani Viševnika je minila en, dva, tri. Za razliko od vremena, so bile snežne razmere veliko slabše. Pobočje razrito, sneg južen in težak, v senčnih delih pa trd. To bo ene zabave pri spustu, sem si mislil2. Tudi Tina ni kazala kakšnega veselja:) Vseeno pot hitro mineva, saj med potjo občudujeva razgled.
Končno na grebenu. Vidmar se iz vrha že dere “Kwaj dej poj dj, prletta že na vrh!” Medtem pogledava še na severno stran grebena in vidiva lep teren, kjer bi lahko našli še kakšen kos lepe flanke.
No, pa se tudi midva primajeva na vrh. Čudovit razgled. ČUDOVIT! Iz nahrbtnika takoj potegnem fotoaparat in začnem fotografirati. Najprej proti zahodu, nato še vzhodu.
Ekipa
Za konec še Vidmar ob zahajajočem soncu in pogled na teren.
S Tino pospraviva kože, natakneva smuče in se odpraviva po vrhu grebena do vstopa na severno stran grebena. Malo pred vstopom ugotovim, da se mi nekaj čudno obnaša desna smučka. Po bolj natančnem pregledu ugotovim, da je uničeno okovje in da se ne bo dalo smučati. Sicer s Tino poizkušava nekaj rešiti z vezicami, a ne gre. Na, pa toliko upanja sem polagal v Naxota. Več o okvari v prihajajoči objavi.
Ker mi ne preostane drugega, smuče zataknem za nahrbtnik in se odpravim v dolino. Čeprav sem bil peš, sem dno dosegel kmalu za Tino, saj je imela zaradi razmer veliko bolj težaven spust kot jaz. Večino spusta sem “presmučal” s pancarji po zgaženi potki.
GPS sled:
GPS sled Viševnik – turno
| Dolžina poti: | 3.5 km |
| Dolžina vzpona: | 3.4 km |
| Višina vzpona: | 718 m |
| Dolžina spusta: | 0 km |
| Višina spusta: | 7 m |
| Začetna višina: | 1335.4 m |
| Končna višina: | 2046 m |
| Minimalna višina: | 1335 m |
| Maksimalna višina: | 2046 m |
Matej
18 januarja, 2010 at 09:34
Zadnji dnevi so bili res nori z vidika turne smuke. Razgledi pa, oh in sploh. Fotka “pogled na Pokljuko” je ubitačna. Bravo!
18 januarja, 2010 at 13:48
Ja, ne govori! Škoda, ker nisem imel dovolj prostega časa za uživanje. Danes je bilo veliko slabše. Sicer sneg ni več taprav oziroma je večina strmin že dobro zrita in dela se skorja, ampak vzponi so še vedno fantastični!
19 januarja, 2010 at 11:32
Zakaj se morm jaz vedno ucit, kadar je tako vreme?!
19 januarja, 2010 at 12:37
A vidš k nis bil pridn, se morš pa zdej učit…:)