Mare me je že v soboto spraševal, če bi bil za obisk Krvavca med tednom, da ima možnost dobiti brezplačne karte in tako smo se skupaj s Polono zmenili za četrtek, ko je vsem ustrezalo. Jasno toplo vreme je dodalo samo še piko na i.

Zjutraj nas presneti precejšnja gneča na prvem parkirišču. Ponavadi je takle čas komaj kakšen avtomobil na prvem parkirišču, tokrat pa smo parkirali skoraj na koncu le-tega. Z gondolo se odpravimo na vrh, kjer nas pričakajo lepo urejene proge. Takoj se usedemo na 6 sedežnico in se odpravimo na vrh Krvavca.




Na vrhu si ne morem, da nebi pogledal stanja na drugi strani Krvavca. Razmere ne zgledajo nič boljše kot januarja, ko sva se z Barbi odpravila do planine Koren. Kljub temu bi bila smuka iz Kompotele trenutno možna.

Vzhodno pobočje Zvoha je bilo bolj “suho”.

Ko naredimo prve zavoje, nam je takoj jasno, da smučali vsaj še kakšno uro ne bomo. Tako ledene podlage še nisem doživel. Robniki na mojih smučeh niso prijeli popolnoma nič. Res pa je, da niso ravno v najboljši formi. Enake probleme je imela Polona. Sicer bi pa lahko pričakovali takšno podlago, saj se sneg čez dan zaradi temperatur dodobra stali, ponoči pa temperature sežejo daleč pod nulo. Odločimo se, da se zapeljemo in odpešačimo na rob Krvavca in se tam malo nastavimo toplim žarkom.



Kot na dlani se nam zdita Kočna in Grintovec,


malo bolj oddaljen je greben Košute,

nekje daleč se nahajajo Alpe,

pod nami pa dolina Kokre.

Okoli 10.00 ure je že dovolj toplo, da sneg nekoliko popusti in odpravimo se smučat. Kakšno urco so razmere perfektne, sneg ravno dovolj trd, da lahkomiselno vijugamo po smučišču, potem pa se počasi začnejo delati zameti južnega snega. Pa me to niti ni preveč motilo, prej naslednje. Prav z veseljem sem zapeljal v zamete in smučal po njih. Občutek je bil podoben spomladanski turni smučariji po gnivcu:) Proti koncu pa je sneg postajal vedno bolj moker in na čase si dodobra čudil, kako te sneg ustavlja. Okolica 6 sedežnice pa je že bila v vodi.






Malo pred 13.00 ravno prisopihamo do vlečnice za Zvoh, ko se operater začne dreti, da je to zadnja vožnja. Ker žičnice nehajo obratovati, se na vrhu Zvoha namestimo ob jezer, v miru pojemo malico in nabiramo barvo:)



Sledi še spust po praznem smučišču do gondole in nazaj v dolino. Tako, pa sem letos dvakrat smučal na smučišču. Zaključek je, da to ni to. Ko človek poizkusi turno smučanje, ga nobeno smučišče več ne prepriča:)

Matej