hribi, smučanje, plezanje,…

Že dolgo smo se menili za skupno turo, v ponedeljek pa nam je le uspelo uskladiti urnik in tako smo se Andreja, Miro in jaz odpravili v Suho ruševje. Obisk sem planiral že celo zimo, tokrat pa sta me Miro in Andreja spravila tja.

Iz Kranja sva se z Andrejo odpravila malo po pol osmi zjutraj. Ob prihodu na Ljubelj naju je že čakal Miro. Hitro sva se preobula, pograbila opremo in smo šli proti blagajni. Zopet smo koristili tehnologijo in se na Zelenico odpeljali kar z žičnico. Med vožnjo sem opazil, da snega med prvo in drugo postajo hitro zmanjkuje, saj se je sneg začel šele nekje na polovici žičnice.

Po prihodu na vrh smo se oddričali do koče in nataknili kože. No, Andreja je obula krplje. Mahnili smo jo po puklu navzgor in na vrhu desno proti Suhemu ruševju. Ker je bil praznik in lepo vreme, se je to poznalo tudi na obiskovalcih na Zelenici in okoliških vrhovih. Čez gozd smo potovali kar v vlakcu. Po prihodu iz gozda smo naredili pavzo in spustili mimo čredo, tako da smo popotovanje nadaljevali samo in s svojim lastnim tempom.

Sledil je hiter dvig čez prvo klančino in že smo zagledali dolino Suho ruševje. Čudovit pogled in tudi smuka bo odlična. Vsi so pot nadaljevali po levem vznožju, mi pa smo se spustili proti dnu in nadaljevali po dnu doline, saj so tako veliko manj trpele noge.

Nekje na polovici poti se je veter precej okrepil in postalo je hladno. Če smo na začetku potovali samo v kratki majici, sem sedaj iz nahrbtnika vlekel windstoper. Pomagalo je!

Naprej je letelo kot po maslu. Malo me je bolela noga, saj smo ves čas prečili pobočje Vrtače in je bila zato ena noga bolj obremenjena kot druga, ampak ob teh čudovitih pogledih sem na to hitro pozabil.

Izza vogala se je prikazal naš današnji vrh¹ in zraven njega Zelenjak. Nekateri so že uživali v spustu, nekateri, tako kot mi, pa so še potovali proti vrhu. Opazili smo tudi nekaj ljudi na vrhu Zelenjaka. Kasneje smo ugotovili, da dostop sploh ni težak, vendar nas vrh ni prepričal in smo zato ostali kar na Žlebu.

Malo pod vrhom srečamo tudi Avstrijskega smučarja, ki je meni deloval prej vse drugo kot Avstrijec. Bi ga uvrstil bolj v kako banana republiko.

Na vrhu je sledila malica, slikanje, hranjenje ptičev, občudovanje okolice in debata o tem, kje bo potekal spust.

Z Mirotom sva sklenila, da se povzdigneva še kakih 30m in od tam prečiva do plazu, odkoder posmučava navzdol, spodaj pa naju bo čakala Andreja s fotoaparatom. Nabrala sva opremo in se odpravila. Po vdirajoči hoji na vrh, na vrhu natakneva smuče in prečiva do plazu, še malo poštamfava, Andreji signalizirava spust in AKCIJA! UŽITEK, vam rečem. Slabih 5cm odtaljenega snega, podlaga pa zaradi severne strani še vedno trda.

Od tu sva nadaljevala po dnu doline in na vsake toliko časa počakala Andrejo, dokler nazadnje ni ona čakala najudva:) Še sedaj ne vem kje naju je prehitela:)

Po končani smuki smo se ustavili še pri koči na Zelenici. Po turi se je prilegla pijača. Na toplem soncu smo se zasedeli dobre 3 ure. Kaj pa smo hoteli, če je bilo pa tako toplo.

Sledil je spust v dolino. Ker snega zadnjih 200m ni, sva z Mirotom malo prej zavila iz proge na plaz in odsmučala proti hotelu. Kljub temu sva morala na trenutke dvigovati eno ali drugo smučko ter izvajati kratke skoke, da sva preskakovala kamenje. Po pregledu na koncu smuke sem naštel le 2 manjši praskici.

Za slikovno gradivo sta tokrat skrbela Andreja in Miro.

Matej