hribi, smučanje, plezanje,…

Za vikend se je obetalo lepo sončno vreme, zato smo se odločili, da izkoristimo še zadnje tople dni in jo mahnili, kljub praznikom in delnim neodobravanjem staršev, čez mejo v Istro.

Mahnili smo jo že v petek popoldan in večer preživeli pri Anji na vikendu. Zvečer smo za zdravje nazdravili z Jegrom in popili nekaj pivc, ob tem pa je tekel pogovor o vsem mogočem, starem in novem. Prav vztrajni nismo bili, saj nas je pobralo že malo pred polnočjo. Naslednji dan smo želeli zgodaj začeti dan, saj je dolžina dneva, odkar smo premaknili uro, še posebej kratka. V dnevno in kuhinjo smo nanosili blazine in razgrnili naše spalke ter se zabubili.

Mare je ponoči smrču k hudič, zato smo nekateri malo slabše spali in posledično vstali že ob osmi uri. Drugim seveda nismo privoščili spanca. Za zajtrk smo spili čaj, spakirali in se odpravili v Novi Grad v trgovino po zalogo hrane za soboto in nedeljo. Zapeljali smo se do Klošter-ja, od tam pa po makadamski cesti do sektorja E¹, kjer smo parkirali avtomobile na vrhu stene. Iz avta smo pobrali kramo in jo mahnili pod steno. Ker smo bili sami, smo svojo kramo razmetali po celem plezališču in si na polički, v siju sonca, pripravili kavo. Med pitjem Jakobs kave smo občudovali Limski kanal, ki se je odpiral pred nami.

Po dolgem teženju vsem po vrsti, se je Barbi le opogumila in se spravila dol s poličke in me pozihrala prvo smer. Ali je bila to Polona? Začeli smo s preprosto smerco za ogrevanje. Na njej je svoje prve korake v vertikalo naredila tudi Alja. Šlo ji je odlično, kasneje pa je preplezala tudi nekaj smeri z oceno 5c. Počasi je začel capljati folk in v slabe pol ure je bil sektor popolnoma zapolnjen. Od vseh smeri jih je bilo prostih morda kakih 5. Mi smo se držali desnega dela in se eno po eno premikali proti koncu sektorja. Nekaj najbolj zanimive plezarije je bilo na “polički” na desni strani, kjer je, po ocenah ostalih, ena najtežjih 6a v tem sektorju. Priznam, začetek je res težak in ni mi ga uspelo splezati. Poloni je delal bistveno manj problemov.

Kako polno je bilo plezališče, se lahko vidi tudi na tej sliki, kjer se vidijo samo vrvi na desnem delu plezališča.

Za konec smo se lotili še čisto desne 6a+ in se potem počasi začeli pripravljati na odhod.

Pri avtu smo debatirali o tem, kje bi prebili noč. Nekako smo se strinjali, da preverimo še sektor B, saj naj bi tam bila ena lepa polička. Ko smo prispeli do parkirišča, pa smo si premislili, saj je do dna stene še en kup višincev. Tako smo se raje odpravili proti Rovinju. Tam smo parkirali na parkirišču pred rt-om in se odpravili na plažo. S seboj smo vzeli še testenine in omako, da smo si tam pripravili malico. Ko smo sestavili gorilnik, smo opazili, da v jeklenki ni ravno veliko plina in tako smo samo upali, da bomo uspeli skuhati makarone in juhico. Kmalu se je tudi ozračje precej ohladilo in nase smo navlekli vse kar smo imeli.

Ko smo končali z večerjo, je bila ura 17.00. “Ja dj, spat še ne mormo no, k je čist prezgodi, a gremo mal v mest?” se je glasilo vprašanje. Ja pa pojdimo, saj je tak al tak noč čarovnic, to bo živo v mestu.” Bolj se nebi mogli motiti. V mestu ni bilo žive duše, sem in tja si srečal kakega človeka. Gostilne prazne, bari prav tako. Malo smo se sprehodili skozi obmorski del mesta, potem pa na “am bam pet podgan” izbrali eno izmed gostilin in si privoščili zasluženo pivo.

Pogovor je tekel, pivo tudi in kar naenkrat je do nas prišel natak rekoč “Zapiramo, ali lahko počasi greste.” “A že?” smo se vprašali, “kolk je pa ura?” Bila je krepko čez deseto. Odpravili smo se nazaj proti avtu in parkirišču na rt-u. Odločili smo se, da noč prebijemo kar na rtu in zjutraj zgodaj štartamo proti stenam. Polona se je odločila, da bo spala zunaj, ostali pa smo se razdelili po avtomobilih. Spanje v avtu ni bilo nič kaj preveč udobno, predvsem pa sem se premalo napravil in me je proti jutri zeblo. Ob osmih zjutraj sva imela z Barbi dovolj spanja, ob tem pa sva zbudila tudi vse ostale. Ponoči so nas baje obiskali tudi policisti, ampak o tem nič ne vem.

Alja je zjutraj odšla domov, saj je morala delati, jaz in Polona sva se odpravila na plažo na zajtrk in gurtno, Mare in Barbi pa v Rovinj na kavo. S Polono na plaži najdeva 2 odlična drevesa in napneva gurtno ter se pretegneva za dobro jutro. Mimoidoči se čudijo najinim vragolijam na gurtni. Medtem ko malicava, se primaje še Mare, na koncu pa še Barbi in ekipa je polna. Barbi je zopet polna energije “DJ GREMO LEZT!”. Kava ji zmeri pomaga:)

Sprva je bil plan plezati v sektorju B, ampak so naju z Maretom, hvala bogu, punce prepričale, naj gremo v C, kjer je več sonca. Vseeno sva z Maretom v sektorju B zlezla El Dulso(5a). V sektorju C sta punci začeli z Mrnv(4b), midva pa z Galebom(5c+). Nadaljevali smo s Tič(6a), Bezimeni(5a) in Creppe Susette(5c) – zelo lepa plata. Za zadnji dan bo dovolj.

Ker je bilo sonce še “dokaj” visoko, smo jo mahnili še v park in tam zopet napeli gurtno. Ni boljšega zaključka dneva kot ležanje v parku na soncu in hoja po gurtni.

Kljub prazniku je bilo tako v Limskem kanalu kot v Rovinju vse polno plezalcev. 90% le-teh je bilo Slovencev, ostali Hrvatje. Odločitev, da preživimo vikend v Istri se je izkazala kot odlična. Škoda, da gre “notri” zima, saj nas je plezarija ravno dobro zagrabila. Še dobro da imamo Dalmacijo in Španijo, kjer se lahko pleza tudi pozimi.

Matej

---