hribi, smučanje, plezanje,…

Za tokratnji konec tedna si je Luka izbral Centralni steber v Rogljici, kar se je izkazalo za odlično lokacijo, saj je bil dolg dostop razlog, da sva bila v steni sama in se počutila kot kralja.

V četrtek pokličem Lukca in zmeniva se za plezanje v soboto. Izbiro smeri prepustim njemu in izbere Rogljico, ter v njej smer Centralni steber(V, 400m). Malo se ustrašim dolgega dostopa(3 ure), a se je kasneje izkazalo, da moja kondicija le ni tako slaba.

Ob petih zjutraj poberem Luka in odpraviva se proti Kranjski Gori. Na tretji serpentini parkirava avto in se zapodiva proti koči v Krnici, kjer se usmeriva proti Špiku. Med vzponom imava ves čas pred nosom tako Rogljico, kot tudi Škrlatico in Rakovo špico.

Ko sva prispela pod steno, sva si na glave nadala čelado, saj melišče pod stenami ni obetal izredno dobre skale, čeprav je Mihelčič v vodničku hvalil skalo v Rogljici.

Strah, da bom imel liter in pol vode premalo, je izginil takoj, ko sem pod vstopom v smer zagledal potok in napolnil čutaro. Smer se začne na rampi, ki vodi tudi v smeri v Rakovi špici. Po slabem cugu se smer odcepi desno v lahke gredi(II). Seveda se nama uspe zaplezati v platast teren brez grifov, kjer me reši Luka, ko mi spusti vrv.

Prvo polovico smeri splezava kar nenavezana. Čeprov v vodničku obljubljajo neke previse z oceno IV, jih midva ne najdeva. Vsaj tako se nama je zdelo. Prihraniva ogromno časa, ki nama pride prav kasneje med iskanjem prave smeri. Med vzponom uživava v kompaktni skali in čudovitih razgledih v Krnico, proti Špiku, Prisanku in Razorju.

Po začetni polovici iz nahrbtnika potegneva vrvi, se naveževa in Luka se odpravi v prečko, kot piše v skici. A kaj kmalu ugotoviva, da sva najbrž na napačni prečki in en cug višje najdeva pravo smer. Z začetkom plezanja se spremeni tudi skala, kjer namesto kompaktnih plat začne prevladovati raznobarvna podrta skala. Če sem dve leti nazaj rekel, da je Madona v NŠGju podrta, je sedaj omenjena smer nova referenca. Kljub temu sva se lahko varovala samo z metulji, saj sva našla dovolj kompaktnih poči. Je pa res, da smer ni preveč pogosto opremljena: v detajlu smeri so štirje klini, v ostalih pa le sem in tja kak izgubljen in vprašljiv klin.

Na vrhu pa čudovit razgled proti Škrlatici in sosednjemu vrhu, Dolkovi Špici.

Poiščeva sestop, narediva “skupinsko” fotografijo in se odpraviva na dolg sestop v dolino, kjer naju pobere Katja in skupaj se odpravimo nazaj proti Kr. Gori, kjer se srečamo še z Ano in Kovijem, ki sta se ravno vrnila iz Špika.

V nedeljo pa muskrfibr! Ampak občutek je pa fenomenalen, ko veš da ga imaš od garanja v hribih:) Čeprav je v zgornjem delu smeri prevladoval podrti svet, pa si smer vseeno zasluži pohvali za lepo linijo in čudovit razgled iz vsakega metra.

lp, Matej

---