Napoved za Dolomite je bila prejšnji vikend odlična in hitro smo se zmenili za dvodnevni skok v bližnjo Cortino d’Ampezzo preizkusiti opevano dobro skalo.

V petek se, dokaj pozno, z Igorjem, Karmen in Maretom odpravimo proti Cortini. Ker štartamo dokaj pozno, v bližino Tre Croci prihrumimo šele malo po 1 uri ponoči. Ob cesti najdemo kočo, ki je v poletni sezoni zaprta, ima pa odlično veliko parkirišče. Hitro ga označimo za naš kamp in razmontiramo šotore, ter skočimo v spanje. Jutro je hitro tukaj, nad nami pa lepo modro nebo!


Hitro se zapeljemo v Cortino in tam nadaljujemo proti prelazu Falzarego. Med potjo pa nas ves čez z viška gledajo Tofane. Parkiramo eno parkirišče pod Falzaregom in si privoščimo malico.





S prva planirano plezanje v Col dei Bos prestavimo na naslednji dan in se za ogrevanje rajši odpravimo v Cinque Torri malo nižje po cesti. Že ko pripeljemo na parkirišče, ne moremo verjeti kaj vidimo. Pred nami je stala čudovita preklana skulptura, za njo pa se je skrivalo še nekaj manjših stolpov. Hitro smo iz žepa potegnili vodniček in vsaka naveza je poiskala svojo smer.





S Karmen se odpraviva v Fessura Dimai(cca 150m, 6-), Mare in Igor pa sta si zaželela malo daljše smeri Myriam(200m, 5), a je bila zasedena, tako da smo na koncu vsi končali v Fessura Dimai. Linija je bila res markantna in je vabila že pri avtu, tako da je bila zame odločitev lahka.





Prvi cug je bil bolj ogrevalni, drugi pa je postregel z nekaj plezarije.




Tretji in četrti sta bila prava plezarija po čudoviti kompaktni skali. Čeprav smer pelje po ozkem kaminu, je večino časa potrebno plezati izven njega po zračni steni. Varovanje je dobro, saj so v smeri svedrovci. Malo je bil musast začetek četrtega cuga, a tudi to smo zmogli:) Na vrhu pa čudovit razgled na vse strani!









Sledil je abzajl in sestop po drugi strani nazaj do avta. Komaj smo čakali, saj nam je vsem zmanjkalo vode, poletno sonce pa je iz nas potegnilo še tisto, kar je je ostalo. Kljub višini in znanim hladnim poletnih dnem v Dolomitih, tokrat ni bilo tako.







Napadalna ekipa:

Na večerjo smo se odpravili na prelaz Valparola, kjer smo si pod steno Lagazuoi privoščili večerjo in počitek.


Poč v Cinque Torri pa mi je na roki pustila tudi lepo rano.

Ker smo imeli po večerji še nekaj moči in ker dan še ni ugasnil, smo se spustili malo nižje med skalne bloke poiskati kak bolder in se malo zvirati. Ostra skala!!!








Gondola v neznano?

Ker smo prejšnji dan prestavili plezanje v Col dei Bos, nas je omenjena gora čakala danes. S Karmen sva si zadala cilj Spigolo Sud(400m, 5), Marko in Igor pa sta odšla v lažjo Ada(4+, 400m). Slednja zoper nista imela sreče in nista uspela najti smeri, midva s Karmen pa sva imela več sreče in uspešno preplezala čudovito smer.



Večina štantov je bila udobna in prostorna s čudovitimi razgledi na okolico.




Malo pod vrhom sva rahlo zatavala, a naju je rešila naveza, ki je plazala za nama in naju usmerila v pravi kamin.




Čudovita smer, ki se mi sploh ni zdela težka. V zajedi(IV) v četrtem cugu je dovolj klinov, da dodatnega varovanja ni bilo potrebno, za ostale konce pa so nama zadoščali metulji. Štanti so bili navrtani.

Na vrhu pa naja pričaka panoramski pogled na Tofano. Sledil je še sestop nazaj do avta in povratek domov, ki se je vlekel kot še nikoli.


Kaj naj rečem, skala v Dolomitih je nora, tako kot plezanje. Čudovite gore povsod okoli tebe, lepo vreme in lepe linije. Vsaj v našem primeru:)

Matej