hribi, smučanje, plezanje,…

Po dolgem obdobju dežja je bila napoved za soboto malenkost boljša in hitro sva se z Maretom strinjala, da je potrebno iti nekam plezat. Glede na zadnje čase pri meni popularno večraztežajno plezanje, sva za cilj izbrala Vipavo.

Na parkirišču je bilo podobno, kot prejšnji teden, polno avtomobilov že malo po 10 uri, ampak enako kot prejšnji teden, jih je večina prišla obiskati ferato. Nebo nad nama je jasno, sem in tja se pojavi kakšen oblak, stene pa so še v senci. Odpraviva se proti sektorju Steber, kjer je največ nama primernih smeri.

Za ogrevanje sva se lotila lažje in poznane¹ smeri Steber. Mare se je po dolgem času zopet lotil večraztežajnih smeri in potrebno je bilo malo razmigati zarjavelo znanje. Do prvega štanta je šlo brez problema, ampak z veliko trenja:)

Drugi cug je bil ravno tako lahek in poln šalc.

“Sestopila” sva z abzajlom, ki je mimogrede čisto porazen, do ploščadi. Nič kaj prijetno prečenje. Mareta sem moral učiti še veščih zlaganja štrika², ker očitno tudi tega že dolgo ni počel. Tokrat pa je bil vajenec in mu drugega ni preostalo.

Naslednja je bila na vrsti Ciklamen, kjer smo prejšnji teden reševali enega plezalca, ki je ni mogel splezati. Pa da preverimo, kaj je takšnega v tej smeri. Pa ni bilo nič groznega… 2 previsa, kjer se je potrebno malo na moč skobacati čez, vendar te ves čas spremljajo ogromne šalce. Edina razlika od kratkih smeri je višina.

Na vrhu se za nekaj časa nastaviva sončnim žarkom in objektivu,

potem pa poabzajlava nazaj do izhodišča.

Za zaključek dneva si zaželiva še Raz stebra. Prvi cug je bolj sprehod kot plezarija, drugi pa postreže z nekaj zanimivimi gibi po navpični skali. Tudi glede opremljenosti nimam kaj za reči, precej gosto navrtano. Zopet abzajlava. Tokrat verjetno najgrše vržem vrv, ki se ujame v “krošnji” drevesa kake 2 metra stran od naju.

V “base camp-u” pospraviva opremo in si privoščiva okrepčilo v obliki hmeljevega napitka in limonade.

Matej

---