hribi, smučanje, plezanje,…

Že nekaj časa sem poslušal, kako lepa je plezarija v dolini Bele Vode in tokratni podaljšani vikend je bil kot nalašč za preveritev te trditve. Tudi vreme je bilo pisano na kožo in kmalu se nas je nabralo 8 osebkov, ki smo se z nasmejanimi obrazi zapodili v stene nad dolino.

Ker je bil pred nami podaljšan vikend, smo na pot krenili že v četrtek popoldan. Malo bolj zgodaj zato, da bi sigurno dobili prostor v bivakih, saj naj bi bila med sezono precej zasedena. No, kljub zgodnemu štartu, na parkirišče prispemo šele okoli sedme ure. Najdemo le en avtomobil, tako da očitno bo dovolj prostora v bivaku. Pred avtom optimiziramo nahrbtnike¹. Kljub temu so še vedno precej težki in pritoževanja nad težo kar ni konec. No, telih 1000 višincev bomo že nekako zmogli, si rečemo. Pot pod noge! Pot ima ravno pravo strmino, da človeka ne uniči. V dobri uri smo pri koči Brunner, kjer naredimo kratko pavzo in se napijemo čiste vode.

Od koče še nekaj časa hodimo po gozdu, nato pa sledi izhod iz gozda in čudovit pogled na, od zahajajočega sonca, osvetljene hribe. Drevesa okoli nas zamenjajo borovci, svet pa se postavi malo bolj pokonci. Po dobro markirani poti nadaljujemo proti bivaku. Dobre pol ure hoje in že smo pri razcepu, kjer se usmerimo levo in nato še uro in pol do bivaka. Prispemo ravno, ko se naredi noč in začne pihati hudičevo mrzel veter. Malo preuredimo bivak, da bo dovolj prostora za vse, nato pa navalimo na hrano in pijačo.

Okoli tretje ure ponoči do bivaka prispejo še zadnji trije kompanjoni in tako je zasedba popolna².

GPS sled:
Dolina Bele Vode

Zjutraj nas zbudi sonce, ki nam skozi vrata bivaka sveti naravnost v glavo. Medtem, ko ostali še lepo spijo, z Nino vstaneva, pograbiva fotoaparate in poslikava od sonca oranžno pobarvano okolico.

Za kakšno uro še zadremamo, potem pa pokonci in začeti s pripravo. Zajtrk, priprava nahrbtnika in hop vsak v svojo smer. Midva s Polono v Severni raz Visoke Bele Špice(280m, III-IV), Nina, None, Barbi in Jan v Ive-Piemontese(III-IV, 250m), Mark in Jonny pa v eno sestopno smer³.

S plezanje začne Polona, naprej pa se izmenjujeva cug-cug. Nad tretjim štantom zaideva, saj namesto, da bi nadaljevala desno po rampi, jaz začnem plezati naravnost navzgor v previs. Po odkušenem grifu se spametujem in splezam nazaj na štant in tokrat pravilno nadaljujem po rampi navzgor. Pri petem cugu⁴ zgrešim štant in tako potegnem 5. in 6. v enem kosu. Polona nato do predzadnjega, jaz pa že zadnji cug, kjer je prehod pod previsom prav zanimiv in zelo odprt. Mal psiha zašvica in že smo mimo. Polona je kmalu za mano in skupaj s Hrvaško navezo naenkrat zaključimo smer. Presenetila me je čudovita kompaktna skala. Čisto drugače kot 2 tedna nazaj v Jezerskem Stogu. Da je razgled čudovit, mi verjetno ni potrebno omenjati.

Na vrhu si čestitamo, pospravimo opremo in se odpravimo proti Bivaku. Sestop je dobro viden, saj so celotno pot postavljeni možici. Sestopamo proti jugu, kjer nas po nekaj izgubljenih metrih pričaka skala z prusikom. Od tod sledita 2 abzajla⁵ oziroma štirje, če imamo samo enojno vrv. Štanti so urejeno tako za prvo kot drugo varianto. Še malo hoje po melišču in snežišču in že smo pri bivaku.

Preplezana smer:

Pred bivakom ob večerji s Polono spremljava sestop oziroma abzajl druge ekipe iz Ive-Piemontese, saj niso našli pravega sestopa. Mark in Jonny pa sta, ko sva midva prispela do bivaka, ravno priplezala na vrh Visoke Bele Špice. Ko smo bili vsi nazaj v “base campu” je sledile izmenjava mnenj in splošno navdušenje nad čudovito plezarijo. Ko se je sonce skrilo za vrhove, je hitro postalo zelo hladno in vso smo se začeli zavijati v tople deke.

Naslednje jutro nas pričaka čudno temno, oblačno vreme. Po dolgem premišljevanju se le odločimo, da se vrnemo v dolino, saj so napovedovali slabo vreme. Velika napaka! Kmalu po našem odhodu se je nebo zjasnilo in ostalo jasno še ves preostanek dneva. Ves čas, ko smo zajtrkovali pred bivakom, pa so okoli nas skalali Kozorogi. In to nenormalno blizu.

Malo nejevolno smo se vračali v dolino in medtem gledali modro nebo nad nami. Pade ideja, da bi se naslednji dan odpravili na Mangart po ferati. OK, pojdimo! Zapeljemo se do Belopeških jezer, ker prebijemo ves preostanek dneva. Nekateri ležimo in jemo, drugi se lotijo raziskovanja.

Ker je začetek ferate na Belopeških jezer, se odločimo, da bomo prenočili kar na travniku pred jezerom. Spravimo se pod smreko, da zjutraj nebi bilo preveč vlažno. ZzzzZzZZz…..

Zjutraj se nam pridružijo še Rebrnik, Zoki in Katja. None, Barbi in jaz smo se že včeraj zvečer odločili, da se, namesto na Mangart, odpravimo v Trento na balvane, skupaj z Maretom in Antotom. Pomahamo si v slovo in se odpravimo proti Vršiču.

V Trenti parkiramo na praznem parkirišču in se odpravimo čez most do balvanov. Kakih 10 minut za nama pridirkata še Mare in Anto. Razgrnemo crash pade in se lotimo od kraja:)

Med glavno vročino malo počijo v senci, nato pa zopet v skalo!

Na poti nazaj domov pokličemo ostale, vendar so še vedno vsaj 1 uro oddaljeni od avtomobilov, zato se nas trojica odpravi kar proti domu. Čudovit podaljšan vikend!

Matej

---