hribi, smučanje, plezanje,…

Za novega leta sva z Vidmarjam debatirala, da nebi bilo slabo, če bi se en dan spravili malo poizkusiti ledno plezanje. No, končno je napočil ta dan in zjutraj smo se David, Polona in jaz odpravili proti Kokri.

Obetal se nam je lep sončen dan, ampak na žalost žarki niso prišli v korita, saj korita potekajo v smeri vzhod-zahod in smo tako opazovali samo od sonca osvetljen greben na drugi strani korit. Od avta smo jo mahnili mimo hiše(oz bolje rečeno graščine) znanega člana heroinske naveze Hartmana. Hišo mu pazi ogromen pes, ki je seveda odvezan, dostop v korita pa je možen samo po njegovem ozemlju. Želeli smo si, da bi bil pes prijazen, pa je bil daleč od tega. Ko smo prečkali parcelo je na nas lajal, iz gobca mu je tekla slika in ves čas je tekel okoli nas. Jaz sem svoj cepin imel ves čas pripravljen!!!!

Ko smo bili mimo nevarnosti, nas je čakalo še kakih 30min sprehoda po dolini. Na poti prečkaš 2 mostu, ki sta precej nevarna. Reko prečiš po kovinski traverzi, ki je kakih 5m nad reko in seveda je na njej sneg. Ne vem, česa me je bilo bolj strah, traverze ali psa. Po prečkanju obeh smo kmalu prispeli do slapu.

Nismo kaj preveč čakali, hitro sva se oblekla, opremila in jo mahnila navzgor. Polona je medtem naredila par slik in jo potem mahnila po dolini navzgor v izvidnico.

David je šel naprej in navrtal slap, saj sem bil jaz prvič v ledu. Ko sva se po kakih petih minutah dretja le sporazumela, da je on pripravljen in varuje, jaz pa lahko začnem plezat, sem planil v slap. Ker je bil slap lahek, nisem imel nobenih problemov pri vzponu, je bil pa lep uvod.

Po abzajlu iz prvega sva takoj za vogalom našla še en slap(malo krajši). Zopet je šel David naprej,

jaz pa za njim. Drugi slap mi je delal malo preglavic tik pod vrhom, saj je bil led debel samo kak centimeter in cepin nikakor ni hotel prijeti. Na srečo je bila ob strani zemlja in skale, tako da sem si lahko pomagal s tem.

Tako kot pri prvem, je bila edina pot dol abzajl. To sem že na treniral poleti in je letelo ko satan:)

Za prvi dan je bilo dovolj. Pospravili smo opremo in se še enkrat podali na nevarno pot nazaj. Traverze in pes, ki je bil tokrat še bolj jezen. Če bi bil bolj prijazen, bi lahko dobil kak sendvič za malico, tako pa več sreče prihodnjič.

Prvi vtisi o lednem plezanju so fantastični. Bo treba kmalu zopet nekam iti. Mogoče na kakšno nočno v Mojstrano?

Matej

---