hribi, smučanje, plezanje,…

Tokrat sva se z Miši podala na kratek sprehod na Kamniški vrh. Upala sva, da naju bo na vrhu čakal sonček, dočakala pa sta naju megla in dež.

Ko sem zjutraj pogledal čez okno, je bilo nad menoj plavo nebo, ki pa se je na žalost do popoldanskih ur že pokril z oblaki. Kljub temu sem se odločil, da peljem Miši na sprehod in tako sva jo ucvrla proti Kamniškemu vrhu. Dan je kratek in za kaj daljšega ni bilo ne časa, ne pravega vremena.

Parkirava na Ambrožu pod Krvavcem, od tam pa se po poti odpraviva proti najinemu cilju. Nekaj časa hodiva po široki makadamski cesti.

Po kakšnih 10 minutah pot vstopi v gozd in iz široke ceste preide v gozdno pot. Na desni takoj ob vstopu v gozd opazim markacije in jim slediva. Kmalu se mi zazdi, da sva na napačni poti, zato se vrneva nazaj in nadaljujeva naravnost vsaj še kakih 10 minut, kjer pot ponovno zavije v desno in se spusti po grebenu navzdol.

Kmalu skozi veje zagledava Kamniški vrh, preko katerega se podi megla.

Miši zopet uživa med tekanjem po listju, saj ves čas šumi:)

Malo pod vrhom začne najprej rositi, nato pa še deževati, zato na vrhu samo obrneva in se vrneva nazaj na sedlo, od tam pa na sosednji vrh Planjava. Ko prispeva na vrh, se nebo za trenutek odpre in tudi megla se dvigne. Na sosednji strani zagledava Kamniški vrh, ki se kopa v soncu. Le kje je bilo sonce 10 minut nazaj?

Na poti do Kamniškega vrha se večinoma spuščaš, tako da te vzpon¹ čaka na poti nazaj. Svetujem, da se na poti nazaj ves čas držite levih markacij, saj je nekje med potjo odcep, ki vodi proti Stahovici.

Malo pred avtom pa je bila Miši deležna še posebnega urjenja za specialce, saj se je morala puzati pod hlodi in preskakovati ovire, ki so bile na cesti.

Po dveh urcah sva nazaj pri avtomobilu. Prav prijeten sprehod.

Matej

---