hribi, smučanje, plezanje,…

Vedno, ko sem se vzpenjal na Vršič, sem ga gledal, a se v vseh teh letih nisem uspel podali nanj. Sandijeve in Anine fotografije so me prepričale, da sva se z Maretom v soboto odpravila po Kopiščarjevi poti in osvojila vrh.

Alarm se oglasi ob 6.00. Nevajen zgodnje ure, se le z muko dvignem. Pojem zajtrk, v nahrbtnik nabašem vso potrebno opremo, poberem Mareta in jo ucvreva proti Vršiču.

Na Vršiču nobene toplote. Hitro nase navlečeva bunde in se počasi podava na pot. Malo pred Poštarskim domom se odcepiva proti Prisojniku, nekaj minut kasneje pa naletiva na prvo markacijo za Okno.

Sledi kratek spust nato pa začete ferate pod previsom. Nekaj malega poplezavanja ob zajli, precej gaženja po snegu in kmalu sva na platoju, kjer se gledamo z Ajdovsko deklico iz oči v oči.

Malo višje nama sneg povzroča nekaj težav pri prehodu v plezalni del, saj se markacij ne vidi, skale pa pokriva tanka plast snega, kar zna bit nevarno za zdrs, česar si tam ne želiš.

Naposled le prispeva do plezalnega dela, kjer se zapodiva v zavarovano pot. Lepa plezarija, en del malo previsen, drugi komaj dovolj širok za moj trebuh in nahrbtnik. Škoda, ker ni več takšnih delov na poti.

Medtem opazujeva igro oblakov, ki kipijo preko prelaza Vršič.

Pogled naprej nama da jasno vedeti, da od tukaj naprej brez derez in cepina ne bo šlo, zato izkoristiva ravno podlago in nase natakneva opremo. Pot naprej je polna snega in večino časa plezava. Sneg je bil precej mehak, tako da se nama je ves čas globoko udiralo, ter nama pobiralo moč. Tudi plezanje po ferati v derezah nama je bilo bolj tuje kot ne. Premikala sva se počasi in varno, saj si zdrsa ni želel nihče.

Zanimivo je bilo, da so bile skale v večini pokrite s snegom, le del skale, kjer je narisana markacije, pa je bila odtajana. Kot da bi narava vedela, kje stopiti sneg.

Naposled le prideva za ovinek in pred seboj zagledava okno. “UAUUU!” je prvi medmet, ki ga spraviva iz sebe, čemur sledi: “Res je velik!”. Čisto drugače zgleda, kot iz parkirišča ob Vršiški cesti.

Žica nama je v pomoč med sestopom na melišče pod oknom, od koder se povzpneva vanj. Na čeladi vsako toliko časa začutiva kakšno veliko kapljo, ki zapusti strop. Še zadnji del ferate in sva na južnem pobočju Prisojnika.

Na “topli” strani Prisojnika pa sonček in z oblaki zakrita dolina Trente. Kot da bi skozi okno stopila v drugi svet.

Pospraviva dereze in cepine, ter se odpraviva proti vrhi Prisojnika, misleča “sej je kuj tmle vrh!”. Nebi se mogla bolj motiti.

Ko prispeva na vrh hriba, v daljavi zagledava vrh. “O mater, tole je še vsaj pol ure!” Mare je situacijo odlično ocenil, saj sva za pot do vrha potrebovala točno pol. Kljub soncu je bil večji del grebena še vedno ovit v sneg, senčni deli pa so trdo zaledeneli, tako da je uporaba derez in cepina nujna, čeprav se vedno da najti obvoz po sončni strani.

Na vrhu pojeva malo vitaminov, napijeva se tekočine, poslikava okolico in s hrano v mislih se odpraviva nazaj proti dolini. Bila sva zelo lačna in večje del sestopa sva sanjala o tem, kaj vse bi pojedla.

Sestopila sva po Grebenski poti. Pot za nazaj se nama je vlekla in sva bila prav vesela, da sva za vzpon izbrala Kopiščarjevo. Ko sva prispela v pas megle, sva morala ponovno obleči vetrovke in kape, saj sta veter in megla prispevala svoje.

GPS sled:
GPS sled Prisank – Kopiščarjeva pot

Dolžina poti:	9.7 km
Dolžina vzpona:	4 km
Višina vzpona:	1261 m
Dolžina spusta:	5.4 km
Višina spusta:	1222 m
Začetna višina:	1580.1 m
Končna višina:	1619 m
Minimalna višina:	1580 m
Maksimalna višina:	2545 m

Nazaj na Vršiču se hitro sezujeva in utrujena odpraviva v Matička v Radovljico, kjer z najmanjšim problemom zmaževa pico.

Matej

---