hribi, smučanje, plezanje,…

Dolgo časa je minilo od našega zadnjega skupnega izleta v hribe. Če me spomin ne vara, slabo leto. No, pa tudi sicer Đero in Remic ne zahajata veliko v Julijce, zato je bil spet čas, da obiščemo kak nov vrh v teh krajih. Tokrat smo se odločili za Stenar in Škrlatico.

Prvotno smo imeli začrtano malo drugačno pot in sicer bi se najprej podali iz Vršiča na Razor in potem sestopili do bivaka IV, nato pa naslednji dan na Škrlatico in nazaj čez Kriško steno, kjer bi imeli pri jezeru Jasna parkiran drugi avtomobil. Ker pa smo se na koncu uspeli zbrati samo trije pogumni desci, smo zaradi logistike spremenili plan in se zapeljali v Vrata.

Po standarnih jutranjih problemih¹ smo se ob sedmih le zbrali in se odpeljali proti Vratom. Plačamo parkirnino² in parkirali na spodnjem parkirišču. Ja, tako je v Vratih, če prideš tja na sončno soboto ob osmih zjutraj. Na levi strani zagledamo naš današnji cilj: Stenar.

Od avtomobila se odpravimo najprej do doma, potem pa, mimo spomenika, naprej v smeri proti Luknji in Sovatni. Sprva po ravnem terenu, potem pa malo bolj strmo po listnatem gozdu.

Malo nad 1400m.n.v. pridemo iz gozda na strma pobočja Sovatne. Razgled je fantastičen. Remic in Đero mi hitro uideta naprej, jaz pa jo počasi mahnem v breg. Prav nikamor se mi ne mudi, saj je razgled okoli mene nor. Pot je prav prijetna za hojo, vsaj v primerjavi z meliščem naslednji dan. Sem in tja se pojavi kak manjši skalni skok, vendar nič pretresljivega. Ni nas veliko, ki gremo v to smer. Očitno je šla res večina na Triglav.

Na višini 2000m, malo pod Dovškimi vrati, me pričakajo Gamsi in “naše dva”. Nekaj višine je za nami, zato je čas da se malo okrepčamo. Remic in Đero iz nahrbtnika potegneta makarone, jaz pa nekaj bolj “ornk”: panceto in dimljen sir.

Po malici se odpravimo naprej proti Dovškim vratom, kjer se nad nami bohoti Stenar, na drugi strani Kriških podov pa Razor, sosednja Planja in pod njima Pogačnikov dom.

Markacija na Dovških vratih pravi, da nas od Stenarja loči še uro in pol hoje, vendar meni se zdi, da smo bili na vrhu Stenarja v momentu. Človek med občudovanjem vse te lepote, ki te obdaja, zgubi občutek za čas in utrujenost.

Iz vrha se proti jugu lepo vidi našo najvišjo steno, na sever pa drugo najvišjo goro. Na žalost sta bila oba vrhova zavita v oblake.

Evo nas, pajci na vrhu:)

Imeli smo namen prenočiti v bivaku IV, zato smo se iz Stenarja spustili na Stenarska vratca in od tam navzdol proti bivaku. Sestop iz Stenarskih vratc ni težak, je pa potrebno malo pazljivosti, saj lahko hitro zdrsnemo. Iz skalnega terena prestopimo na melišče in potem še kratek sprehod po travniku do bivaka.

Upali smo, da ne bomo prepozni in bo bivak že zaseden. No, strah je bil odveč, saj je bil bivak še prazen in tako smo si izborili najboljša mesta.

Kakšno uro za nami do bivaka prispe starejši gospod, ki nam sporoči veselo novico, da za njim prihaja še 7 Slovakov. Ouuuu yea! Mi štirje si rezerviramo zgornje postelje, Slovaki se naselijo v spodnje postelje in klopi. Tako ali tako na koncu niso nič spali zaradi miši, ki smo jih imeli v bivaku.

GPS sled Vrata – Stenar – Bivak IV
GPS sled Vrata – Stenar – Bivak IV

Dolžina poti:	9.6 km
Dolžina vzpona:	6.7 km
Višina vzpona:	1572 m
Dolžina spusta:	2.1 km
Višina spusta:	568 m
Začetna višina:	986.4 m
Končna višina:	1990 m
Minimalna višina:	986 m
Maksimalna višina:	2501 m

Zjutraj vstanemo malo pred sončnim vzhodom in pred bivakom počakamo na vzhod.

V soju jutranjega sonca in oranžno pobarvanih gora pojemo zajtrk in si s tem naberemo moči za preostanek dneva.

Okoli osme ure smo nared. Planinci na sosednji strani nimajo sreče, saj je vrh Triglava zopet zavit v meglo. Nad nami pa temna modrina jasnega nedeljskega neba.

Ko prispemo za ovinek, prvič zagledamo Škrlatico, ki jo je prej zakrivala Sp. Dolkova Špica.

Za ovinkom se je pot najprej malo spustila, prečila manjše melišče, potem pa smo se začeli vzpenjati po dolini. Levo in desno so nas obkrožale mogočne oranžno-sive stene. Čas sem si krajšal z opazovanjem sten in iskanjem možnih smeri za plezanje³.

Po dobri uri in še nekaj malega sem prispel do melišča pod Škrlatico. “O mater, tole bo pobralo ene moči!” sem si mislil. Nisem se veliko motil, še posebno ne zato, ker sem zgrešil pot in šel do vrha melišča.

Po 20 minutah iskanja vstopa v skalo v daljavi opazim markacijo. “To bo to!” Ko se ji približam, že opazim zajlo, ki vodi proti vrhu. Čudovita razgledna pot vodi po naravnih prehodih proti vrhu. V veliko pomoč so nam klini in zajla, sploh pri krajši prečki takoj na začetku. Ves čas lahko opazujemo greben Dolkove špice, Stenar, Križ,…

Ko prestopimo iz JV na SV stran, pa se nam odpre pogled na melišče imenovano V kotlu in sosednji Rokavi⁴.

Od tod ni bilo več daleč do vrha, kjer sta me že pol ure čakala Remic in Đero. Na mojo žalost se je ravno zahodna stran Škrlatice zavila v meglo, tako da nisem videl ne Razorja, ne Mangarta in ne doline Krnice. Sem pa lahko opazoval Martuljsko skupino.

Ko smo se odpravljali nazaj v dolino, pa se je nebo za trenutek odprlo in dobili smo pogled proti zahodu. Hribi do kamor sega pogled!

Že na vrhu sem vedel, da se bo pot v dolino vlekla kot jara kača. Kljub temu smo bivak dosegli zelo hitro, saj je bilo skoraj pol poti melišče in vsi vemo, da na meliščih hitro napredujemo. Navzdol seveda, obratno je nočna mora:)

Pri bivaku pojemo še ostalo hrano, ki nam je ostala, da smo imeli lažje nahrbtnike.

Pot od bivaka do avtomobila pa je bila ena sama muka za mene in Đerota. Kar ni in ni je hotelo biti konec, najine noge pa so bile kot iz plastelina.

GPS sled Bivak IV – Škrlatica – Vrata
GPS sled Bivak IV – Škrlatica – Vrata

Dolžina poti:	11.1 km
Dolžina vzpona:	3.5 km
Višina vzpona:	1018 m
Dolžina spusta:	7.2 km
Višina spusta:	2002 m
Začetna višina:	1992 m
Končna višina:	1007 m
Minimalna višina:	1007 m
Maksimalna višina:	2747 m

Na poti nazaj se ustavimo in namočimo noge v ledeno mrzlem potoku, ki teče ob cesti. Oooo kako je pasalo, o tem pričajo tudi slike:)

Pa je padla tako dolgo planirana Škrlatica. Tudi nas svojo kondiciji sem bil pošteno presenečen. Je pa res, da mi še veliko manjka, preden bom lahko dohiteval kolega.

Matej

---