Hribi – Za Kopico in Sedmera jezera – visokogorska jezera
Hribi 13 oktobra, 2011
Obetal se je zadnji lep in topel vikend v tem letu, ki sem ga izkoristil za obisk izredno lepe in slikovite doline Triglavskih jezer in nekaj njenih jezer.
Nisem se držal hribovskih norm in zjutraj potegnil spanec daleč v sedmo uro, kar je imelo za posledico pozen prihod na Blato. No, saj mudilo se mi ni nikamor, le vedel sem, da kasneje kot bom štartal, bolj bo vroče. Kljub temu, da je bil že September in bi moralo biti na takšni višini kljub jasnemu vremenu hladno oz. vsaj prijetno toplo, na to nisem upal.
Parkiram daleč od parkirišča na Blatu. Parkirišče je že bilo že zdavnaj napolnjeno od vseh hribov željnih ljudi. Po eni strani sem tega vesel, saj vidim da se ljudje rekreirajo in ne poležavajo, a me po drugi strani pretirana gužba in dretje moti, čeprav imam ponavadi v ušesih slušalke. No, ko si zaželim malo več tišine, pa se tudi znam umakniti in poiskati osamljene poti.
Pred menoj je bil lep jasen dan in iz planine Blato sem prav hitro zagrizel v breg. Švigal sem mimo parov, družim in posameznikov, ki so tako kot jaz, izkoristili ta lep dan za uživanje v naravi. Kot bi mignil sem bil na Planini pri Jezeru. Neprimerno krajša pot kot do Laza. Pričakoval sem več ljudi.
Od tod naprej po klancu navzgor proti planini Dedno polje, ki je tokrat tudi bolj kot ne samevala. Tudi stani so bili vse po vrsti zaprti.
Tu se ločim od večine planincev, ki vsi zavijejo naprej proti Ovčariji in Sedmerim jezerom, sam pa nadaljujem desno proti dolini Za Kopico. Hitro se dvignem iz gozdička na bolj razgleden teren. Tod se odcepi steza proti Prvemu Voglu in Slatni(preko sedla), prav tako pa se v daljavi vidi Tičarico. Matr je daleč – v resnici je bila še veliko bolj daleč kot je zgledala.
Začnem vijugati levo in desno in za ovinkom se mi odpre kamniti svet. Pod nogami nizko travo in ruševje zamenja kamenje. Z desne me zviška gleda Zadnji Vogu, na levi pa od daleč sestri Zelnarci.
Počutim se prav domače, ko z nasmeškom na ustih skačem na okoli in iščem primerne zorne kote za fotografije, ki jih na koncu tako ali tako doma izbrišem.
Prispem na sedlo Vratca in v daljavi zagledam Razor in Škrlatico1.
Spustim se malo nižje, kjer je lepši razgled. Slikam pogled proti Prehodavcem in koči na njih, pa Poprovca nad njimi in Vršake na moji desni. Čudovit razgled. Sonce pa tudi že dobro pripeka in suši moje grlo.
Počasi sestopam v dolino Triglavskih Jezer. Med sestopom me z glasnim žvižgom nekajkrat pozdravijo tudi svizci, ki imajo očitno med vikendom tudi dela prosti dan in ga izkoriščajo za sončenje na toplih skalah. “Ja živjo fantje!”
In tako me noge pripeljejo do Zelenega jezera, ki ga je vroče poletje precej posušilo in ne sega do “pravega” roba.
Od tod pa naprej proti Ledvici, kot se imenuje največje Triglavsko jezero. Matra me, da bi si tukaj vzel pavzo in malo poležal, a mi suha usta pravijo, da moram naprej, saj je pri koči pitna voda. No, pitna je verjetno tudi v jezeru, a rajši nisem preizkušal.
Za kočo iz akumulacijskega jezera natočim vodo potem pa hitro ob Dvojno jezero poiskati primerno mesto za počitek in stegniti vse 4 od sebe.
Tu počakam še Mirota in Meto, ki sta kakšno urco za menoj prisopihala iz Ovčarije. Njima se ni tako mudilo, saj sta imela namen prespati v koči in nadaljevati naslednji dan. Skupaj pomoje kosilo in pojemo sladico, ki jo je Miro prinesel iz doline – špeh, potem pa si jz na rame nataknem nahrbtnik in šc v dolino, kjer mi je na poti družbo delal Peter2.
GPS sled izleta:
GPS sled Blato – Za Kopico – Sedmera jezera – Blato
| Dolžina poti: | 24 km |
| Dolžina vzpona: | 11.4 km |
| Višina vzpona: | 1561 m |
| Dolžina spusta: | 11.4 km |
| Višina spusta: | 1385 m |
| Začetna višina: | 984.5 m |
| Končna višina: | 1160 m |
| Minimalna višina: | 984 m |
| Maksimalna višina: | 2186 m |
Čudovit izlet za zaključek poletja. Morda letos jezera obiščem tudi pozimi.
Matej
