hribi, smučanje, plezanje,…

Med razkazovanjem Slovenije sem Nilsa popeljal tudi v dolino Soče in na Mangartsko sedlo.

Že kaki 2 leti je Nils¹ obljubljal, da me bo obiskal. Končno smo se uskladili in tako je priletel konec septembra. Čeprav je bila vremenska napoved zelo slaba², smo mi nekako uspeli najti razpoke v oblakih in iz-njih prihajajoče sončne žarke. Eden izmed izletov nas je popeljal tudi v dolino Soče…

Na poti proti dolini smo se najprej vstavili pri Ajdovski deklici. Tako kot jaz, je tudi on ni takoj opazil, a s časoma in predvsem z veliko kazanja jo je zagledal.

Kratek postanek smo naredili tudi na vrhu Vršiča, potem pa se odpravili navzdol proti izviru Soče. Glede na deževno vreme v preteklih dneh sem upal, da bo vode pri izviru več. Še vedno se spomnim izleta z osnovno šolo, ko je voda dobesedno bruhala iz izvira.

Od tu smo se napotili navzdol po dolini. Med potjo sva Nilsu z Vito razlagala katere gore so okoli nas, kje jaz plezam, kam hodimo v hribe,… in kar naenkrat smo bili na našem drugem postajališču: korita Soče. Nils ni mogel verjeti barvi reke. Roko na srce, tudi mene vedno znova preseneti. Takoj izgubimo vsaj 30 minut, saj moram poslikati korita iz vseh možnih kotov.

Ura je bila malo čez dvanajst in postali smo lačni. Ker smo se nahajali ravno v bližini Bovca, smo se zapeljali vanj v upanju, da najdemo kakšno primerno gostilno. V piceriji Letni vrt je bilo vse polno zaradi šolske ekskurzije, tako da smo na koncu pristali v Martinovem hramu. Kosilo ni bilo poceni, ampak baje smo izbrali najdražjo gostilno in smo si sami krivi:) Bilo je pa dobro za jest, to pa:)

Naslednja postaja je bil slap Kozjak, vendar smo se pred njim ustavili še pri Boki.

V Kobaridu se je že pooblačilo in se pripravljalo na dež, zato smo malo pohiteli proti slapu. Na poti smo si ogledali še razvaline vojaških rovov/utrdbe. Slap je Nilsa čisto očaral in ko sem ga zadnji dan vprašal, kateri slap mu je bil najbolj všeč, je rekel prav Kozjak. “Because of the loud sound it makes!”

Da se nebi vračali po isti poti, smo se nazaj domov odpravili čez Predil. Na poti smo se ustavili pri trdnjavi Klože, ki je svojo vlogo igrala v času Turških upadov pa tudi kasneje med vojno. Mimo nje je šel tudi Napoleon.

Ker še ni bila noč, smo se odločili, da na hitro skočimo še na Mangartsko sedlo. Čeprav je bilo od spodaj videti, da je vrh zavit v meglo, smo vseeno poizkusili srečo. Očitno je bil to eden izmed srečnih dni, saj smo se dobrih 50m pod vrhom pripeljali iz megle. Ogledali smo si Mangart, ki bo moral počakati na kak drug dan in Mangartska jezera pod nami. Zaradi pozne ure in precejšnje višine je bil na vrhu že pošteno mraz in Nils mi je potarnal, da ga zebe in če lahko gremo. “HA! Šveda zebe”, sem si mislil:)

Tako Nils kot jaz in Vita smo bili na koncu dneva zadovoljni. Imeli smo, večinoma, lep sončen dan v čudoviti dolini, medtem ko je v večjem delu prevladovalo oblačno ali deževno vreme.

Matej

---