hribi, smučanje, plezanje,…

Ker je v Sloveniji odjuga poskrbela, da slapovi niso več varni za plezanje, močan veter na vzhodu pa odvrača od plezanja v Kotečniku, smo se odločili skočit preverit razmere v Maltatal.

Sprva planirano plezanje v Kotečniku hitro zamenjamo, ko vremenoslovci napovedo 70-100km/h jugo. Pojma nimam kam bi šli, a kmalu mi v glavo skoči ideja o Maltatalu, za katerega smo se menili že nekaj dni nazaj. Na internetu preverim stanje slapov, a ugotovim, da bodo informacije dostopne šele po 1. Januarju, saj je do takrat tam prepovedano plezati. Ko že mislim, da bo vse padlo v vodo, le malo bolj podrobno pogledam zemljevid, kjer opazim, da je določene slapove možno plezati tudi prej.

Prejšnji večer pri nas pijemo kuhančka do enih ponoči, zato je vstajanje ob štirih zjutraj prava muka. Pa se le nekako zvlečem iz postelje in odpeljem v Kranj, kjer smo imeli zbirno mesto. Uro in pol kasneje prispemo pred gasthaus Fallerarm na koncu doline. Cesta naprej je do 1. januarja zaprta.

Nahbrnike na rame in pot pod noge. Temperature niso prav visoke in sneg pod nogami lepo škrta. Tudi sicer so bili slapovi na poti videti kar bogati z ledom, čeprov še niso vsi narejeni(Supermax-u še kar nekaj manjka, da se poveže,…). Plan je bil plezat enega izmed Maralmfall-ov, a smo med potjo ugotovili, da tam ledu skoraj ni.

Se mi zdi, da bolj kot smo šli po dolini navzgor, slabše je bilo.

Katedrala in Gamseck.

Gamseck-u v sredini in spodaj še manjka.

Katedralo bi se verjetno že dalo.

Hochalmfall, predvidevam.

No, za silo je zgledal Strannerbach. Sicer na nekaterih delih odprt, a je zgledal led izven teh delov vseeno dovolj debel. Opremo nase in AKCIJA!

Pa je bil prvi cug kar lepo plezljiv z debelim ledom. In ravno prav mehak, da ni bilo treba preveč razbijat. Pa tudi sicer so bile razmere za prvi ledni vzpon za Igorja, Karmen in Anjo ravno pravšnje.

Naprej je bilo od začetka malo tanjše, a ko se je slap postavil pokonci, se je debelina zopet povečala.

Tretju cug je ponujal še največ plezarije zaradi svoje strmine, saj omenjeni slap ni ne vem kako strm.

V zadnjem delu se led zopet stanjša. Plezali smo skoraj do vrha prvega dela, desno po grapi do zgornjega dela pa nismo šli, saj ni zgledalo dovolj dobro narejeno.

Zaključimo in odabzajlamo nazaj v dolino, ker pa je trajalo skoraj več časa kot plezanje navzgor:) Da ne omenjam, da nas je med vsakim abzajlom tuširalo, ko je moker štrik tekel čez reverso…

Škoda za prihajajočo otoplitev, saj so bili slapovi v dolini že dobro narejeni, vsaj če sklepam po debelini ledu na določenih delih Strannerbach-erja. Upajmo še na kakšen orenk mraz po 1. januarju.

Matej

---