hribi, smučanje, plezanje,…

Zadnji dan pred poslabšanjem vremena sva z Domnom izkoristila za obisk avstrijskega lednega centra Maltatal. Kljub toplim dnevom je še vedno večino slapov stalo.

Kljub napovedi, da zna v Maltatalu deževati, sva se odpravila proti Avstriji. Na Karavankah sva kupila vinjeto in uro kasneje sva bila v Malti. Tam sva se ustavila sredi vasi pred info tablo, da sva preverila, če sva na pravi poti in se potem zapeljala naprej v dolino Maltatal. Kmalu so se že začeli kazati prvi slapovi, vendar sva imela občutek, da so tisti pravi še naprej. Ko se pripeljeva mimo koče Fellerarm ugotoviva, da sva na vstopu v “dolino slapov”. Zapeljeva se še nekaj ovinkov naprej in parkirava pri mostu čez reko oziroma pri izhodišču za Superfeucht. No, vsaj tako sva mislila. Na koncu se je izkazalo, da je tam izhodišče za Strannerbach, Superfeucht pa je še 300m naprej.

Nisva sama, saj je poleg naju na parkirišču še 5 navez. Do takrat, ko se midva pripraviva na plezanje, jih večina že prepleza prvi del, tako da se nama ni potrebno drenati. Do prvega pokočnega dela se lahko sprehodiš po gozdu, lahko pa začetni del tudi malo popikaš in se ogreješ.

Prvi skok splezam jaz. Na razcepu se, za razliko od večine, odločiva za desni rokav. Tokrat se opogumi Domen in naprej spleza svoj prvi cug.

Pogled na vrhu razkrije, da naju čaka precej položen slap(tja do 60°) in odločiva se, da bova plezala kar nenavezana, da bova hitrejša. Razmere so bile odlične, saj je bil led mehak, tako da si z malo truda lahko zapičil v led celoten okel, a še vedno dovolj trd, da so dereze lepo prijemale in niso drsele. Led je po večjem delu slapu že odstopil od skale in pod njim si lahko slišal teči vodo, tako da prav dolgo slapovi ne bodo več stali, če se bodo takšne temperature nadaljevale.

Po preplezanih 300m sva prišla ven iz slapu v ozko sotesko, na koncu katere se nama je prikazal slap. FEST! Sprehodila sva se po soteski navzgor pod slap.

Prvi cug je zgledal še dosti položen, tako da sva do vrha cuga pofajtala, potem pa sva iz nahrbtnika vzela vrv.

Zadnjih 120m je bilo bolj pokončnih in je ponudilo pravo zabavo. Razmere v ledu pa čudovite za plezanje, nič talarjev in lomljenja ledu. Oba z Domnom sva noro uživala, čeprav naju je navijalo v noge:P. V slapu sva srečala še 2 Čeha, ki sem hodita že nekaj let zapored in sta nama tudi povedala, da je letos daleč najmanj ledu v dolini, kar sem potem videl tudi doma, ko sem gledal slike izpred prejšnjih let. Po dveh cugih sva bila na vrhu.

Sledil je abzajl nazaj po slapu navzdol. Na dnu slapu sva pospravila vrv in se odpravila po soteski nazaj proti izhodišču. Ker sta nama abzajl štante zasedla Čeha, sva se midva v dolino spustila kar po gozdu ob slapu. Še bolje, ker je šli veliko hitreje kot abzajl. Po drugi strani mi je bilo pa pravo veselje se sprehajati po “granitnem” gozdu, ker sem imel občutek, da sem na Norveškem:) Oh, pogrešam granit in Skandinavijo!

Na dnu slapu si seževa v roko:) in se odločiva, da greva na en Warme Küche:) Plezala sva skoraj do večera in bila sva pošteno lačna. Je pa škoda, da se sezona počasi končuje, saj bi zelo rad poizkusil splezati še kak bolj zahteven slap. Na poti nazaj domov sva iz ceste gledala Superfeucht in izgledal je zares mikaven. Drugič….

Vodniček za slapove
Trenutno stanje slapov

Matej

---