Za vikend smo se s kolegi odpravili na hrvaški otok Pag, kjer smo v soboto plezali v čudovitem plezališču Stogaj, v nedeljo pa izkoristili zadnji dan obratovanja wakeboard platforme Cable Pag.

V petek po službi sem se odpravil domov pakirat, saj je Vidmar obljubljal, da me pride iskati ob 23 uri. Odhod smo na koncu prestavili za pol ure. Vidmar je pognal svoj tank1 in počasi smo odhrumeli proti Hrvaški. Ob sproščenem pogovoru in povprečni hitrosti 90km/h2 smo prispeli v Ilirsko Bistrico. Tam smo se ustavili na bencinski postaji in zvrnili eno kavico, da bomo lahko zdržali še preostale ure vožnje.

Na Hrvaško mejo priletimo enkrat sredi noči. Golf razpada, neki ropota avspuh in carinik nas gladko postavi na stran. “Boste stopili z menoj” reče v hrvaškem jeziku. Ja kwa pa čmo?! Gremo v kontejner, kjer nas pregledajo. Majco dol, hlače dol… “A maš kej za gatam?” me vpraša carinik. “Nimam! Ok, tis rešen”. Isto vajo ponovi še Vidmar, Žani pa vrjame na lepe oči. Pred odhodom malo preveri še avto, nato pa nam zaželi lep dan in že drvimo proti Reki. Na cestninski odkartamo 5 kun in se cik-cak vozimo po obvozu v Reki. Na koncu le najdemo pravo pot in po dveh3 urah smo v Prizni, od koder štarta trajekt na Pag. Parkiramo malo višje, kjer opazimo tudi avto od Andreje in Markota, ki sta sem prispela iz Kopra kaki 2 uri pred nami:) Zunaj piha strašna burja. Z Žano se odločiva spati v avtu, Vidmar pa se prestavi na burjo in zavije v šotor.

Ura je 7 zjutraj, ko se zbudimo. “Čez 10 min gre trajekt!” Hitro v avto in drvimo po hribu navzdol, da ujamemo trajekt. S trajekom čez razburkano morje in v kamp. Postavimo šotora in nekaj na hitro pojemo. Davidu in Žani ni za plezanje, zato se tja odpravimo samo Andreja, Marko in jaz. Zapeljemo se proti Metajni, kjer pred vasjo zavijemo levo na dokaj ozko cesto. Le-ti sledimo 2-3km, potem pa nas pot pripelje na velik travnik, kjer parkiramo. V ruzak namečemo opremo in se odpravimo proti plezališču. Prečimo travnik in se povzpnemo na grič. Od daleč vidimo vrh stolpa. Pot je dobro shojena in markirana z možici. Porabimo 15 minut, da dosežemo plezališče.


Malo zgubljeni iščemo sektor D in ga, po ogledu slik iz plezanje.net, le najdemo. Pa pojdimo kar po vrsti, začenši z najlažjo(Dehidrirana ovca 5a), da se lepo ogrejemo. Sledijo ?(5c), Vino na usnama(6a), Paški sir(5b) in Paški trokut(5c). Sam sem poizkusil tudi smer Beach boys(6b), vendar mi več kot 3 gibe ni uspelo narediti. Smeri so vse zelo lepe in se nahajajo na lepi skali. Poka Vino na usnama mi je bila posebno všeč. Popolno nasprotje so klini in matičarke na vrhu smeri. Vse je zarjaveto. Verjetno voda in sol naredita svoje, saj so uporabljeni navadni svedri in ne inox, kot v večini plezališč pri nas.





Med Vino na usnama in Paški sir smo naredili pavzo in Andreja je izkoristila čas za par prečudovitih panoram okolice in plezališča.



Lotili smo se še Paškega sira in Paški Trokut.



Ko smo zaključili z D sektorjem, pa sem imel še željo splezati smer Halfmoon(5b) 25m. Nahaja se na južni strani stolpa(sektor B). Smer je zgledala lahka, same šalce in police. Res da je razmak med klini precejšen, ampak saj so šalce. Vpletem osmico in rinem. Kmalu ugotovim, da smer le ni TAKO zelo lahka kot zgleda. T.i. šalce so luknje, ampak vse so ubrnjene navzdol in prav nič fajn za držat. Poleg tega so še krušljive, pa tudi sunkovita burja ni pripomogla k lažji plezariji. Počasi smo vseeno dosegli cilj.





Za menoj je poizkusila še Andreja, ampak je bila za dosego vrha preveč utrujena in zato predčasno odnehala.


Dovolj je bilo, sonce gre dol in ratuje hladno. Gremo v kamp neki pojest! V kampu smo si skuhali malo Prebranca, potem pa se odpravili v Novaljo. Kakšna tišina. Čisto drugače kot julija oz. avgusta. Andreja in Marko sta šla na ribe, Vidmar, Žana in jaz pa na sladoled ter kokakolo. Vidmar se je neki slabo počutil in vrnili smo se v kamp.

V nedeljo vstanemo ob devetih in do 11 spakiramo vso robo v avtomobile, plačamo kamp in se odpravimo na platformo Cable Pag-a malo wejkat. Bil je namreč zadnji dan, ko je wake še obratoval, mi pa smo imeli nekaj brezplačnih kart, ki nam jih je priskrbel kolega Miro iz cablewake.si. Ko prispemo na wake, ugotovimo, da sta karte odnesla Andreja in Marko, ko sta šla na pijačo v Novaljo. Crap! Poiščem Mariota(šefa wejka), kateremu sem moral tako ali tako nekaj sporočiti glede njegove spletne strani in na koncu končamo s tremi dnevnimi kartami in wejki. Totalna faca tale Mario. Takoj se spravimo v vodo, poslušamo začetne nasvete, nato pa začnemo. Prvič mi ne rata, drugič tudi ne,…, štirinajstič tudi ne, petnajstič rata speljati:) Še parkrat, da sem se navadil zravnati, potem pa smo začeli nabirati kroge in se igrati.



Med vsemi padci smo videli tudi par legendarnih. Naj omenim samo Markotovega supermana in mojo čelno v Paško morje:) Slednje na žalost nismo ujeli v objektiv, slišal pa jo je celi Pag:)

Videli smo tudi nekaj odličnih predstav domačinov in tujcev, ki so poskrbeli, da smo imeli jezike do tal:)



Pa še par naših:



Ob treh popoldan smo bili vsi pošteno zmatrani in čas je bil, da se odpravimo domov. Vožnja domov je minila veliko hitreje. Mogoče zato, ker smo pol poti gledali Dexterja. Na poti domov smo se ustavili še v pizzeriji, kjer smo se okrepčali, nato pa domov spat. Naslednje jutri smo bili vsi trdi k hudič. Bog ne dej, da bi se kdo kej športal. Mišice bolele k satan. Očitno je tale wejk kr fajn za mišice:)

Preživeli smo en čudovit vikend na Pagu. V soboto je burja malo nagajala, ampak nas to ni preveč motilo. Hvala Andreji, da je skrbela za slikovni material in mi ga dostavila, da sem lahko napisal tole objavo.

Matej


  1. Golf 2 diesel
  2. na avtocesti so nas prehitevali tudi avtobusi s prikolicami
  3. se mi zdi