hribi, smučanje, plezanje,…

Matthew je nekje sredi poletja v couchsurfing plezalni skupini spraševal, če bi bil kdo za plezanje v septembru, ko pride na dopust v Slovenijo. Za plezanje sem vedno, če le imam čas. Zmenila sva se za 3 plezalne dni.

V ponedeljek zjutraj mi je poslal sporočilo, da je ravno štartal iz Komne. V redu, ob poldne bo v dolini. V Ukancu se dobiva okoli dvanajste ure. Čeprav je bil utrujen od težkega nahrbtnika in hoje po hribih, sva se vseeno spravila v plezališče pod Belvijem v Bohinju. Ker je v okolici njegovega doma popolnoma drugačna skala, sva začela z bolj lahkimi trojkami(bohinjskimi:)) in počasi stopnjevala. Prav veliko nisva plezala, saj je bil dec utrujen in sva okoli šeste ure zaključila s plezarijo.

Odpeljala sva se k meni domov, kjer je tudi prespal naslednja dva dni. Zvečer sva se smejala ob gledanju Discovery Channela in njihovega pretiravanja pri vseh oddajah.

Zjutraj naju je zbudil alarm. Danes bomo plezali v Železni Kaplji na sosednji strani meje. Železna je meni eno tako čudovito plezališče, ne vem zakaj! Morda so mi všeč luknjaste skale, bog ve:) Usedeva se v avto, med potjo pobereva Vidmarja in letimo proti Jezerskemu. Spotoma fant vidi Jezersko in je čist navdušen. Verjamem. V njegovi okolici je najvišji hrib 300m:) Prispemo na parkirišče pri plezališču. Na rame damo nahrbtnike in se odpravimo proti steni. Zopet začnemo z lahkimi smermi. Tokrat smo začeli z rahlo previsno 5c in potem še eno 5a na desni strani B sektorja. Nadaljevali smo s šesticami. Postajalo je vroče kot v pečici, saj je stena obrnjena proti jugu. Očitno poletja še ni konec in sonce ima še vedno precejšnjo moč.

Ura je bila ena in postalo je prevroče za plezati. Zavlekli smo se nekaj metrov stran od plezališča, kjer je majhno barje in ležalniki. Tam smo napeli gurtno in pomaličali kosilo. Utrujeni od kosila smo imeli popoldansko pavzo pred ponovnim napadom stene. Naposled sva se z Matthew-am le ponovno lotila stene, Vidmar pa je ostal v senci. Zlezla sva še tri smeri, potem pa se je sonce skrilo za gore in postalo je hladno. Spakiral smo in šli domov.

Na poti domov smo se ustavili še v pizzeriji, kjer se nam je pridružila še Žana in se najedli. Edino prav, saj smo v celem dnevi pojedli le 1 sendvič.

Sreda zjutraj. Zopet vstaneva ob 9 in se odpraviva po Mareta. Danes gremo na primorsko, v plezališče Vipavska Bela. Letimo po cesti proti Novi Gorici in se tokrat prvič peljemo po hitri cesti do Vipave. VELIKO BOLJE kot stara ovinkasta cesta. Prihranimo veliko časa. Ko prispemo v plezališče, je na parkirišču kup avtomobilov. DAMN! Gremo pod steno in tam šele vidimo, da je RESSS veliko folka. Če sem prav ujel na ušesa, je bila to športna vzgoja ene izmed bližnjih šol. Fajn, ko bi vsaj mi imeli to. V levem delu sektorja smo si izborili par smerc in plezali tam. Ko smo končali, pa so se otroci že spravili domov, tako da smo imeli potem celotni sektor zase.

Šli smo kar po vrsti: Zavesa, Ribica, Rak,… Na koncu smo se hoteli lotiti še Urkota, vendar smo imeli prste že tako zdrajsane, da si ga ni nihče pretirano močno želel. Dobro, bo za drugič. Med plezarijo je Mare zopet poskrbel za kup smeha s svojimi izjavami, “lesenimi vici iz Madžarske” in palicami v ušesih:)

Ko smo imeli dovolj plezarije, smo se odpravili v Vipavo na sladoled in po pijačo. Matthew si je zaželel videti obalo in tam preživeti par dni. Ni problema! Zapeljali smo se na Debeli Rtič, kjer smo letos na trekkingu spali. Na Debelem Rtiču smo si segli v roko in se poslovili. Sicer ne za dolgo, saj se vrne še na poti domov. Podala sva mu zadnja navodila kam in kako, potem pa sva z Maretom skočila še v Trst na letališče po mojo sestro in potem domov.

Moje prve izkušnje z gostovanjem couchsurferjev so odlične. Sploh, ker lahko pomagam s kakšnimi nasveti in predlogi, ki jih ne najdeš v nobeni knjigi. Tudi sam dosti potujem in vem koliko lahko pomenijo nasveti domačina. Nobena knjiga ne nadomesti tega. Matthew pa je tudi en prov posrečen kamplc. Smo se en kup nasmejal:)

Matej

---