Mare me je že pred štirinajstimi dnevi ogrel za Plešivec s svojo objavo na blogu. Do sedaj ni bilo primernega vremena ali pa časa, včeraj pa se je ponudila  priložnost za obisk. In tako sva jo s Kozjekom odrinila proti Plešivcu, jaz s smučmi, on peš.

Z avtom sva se pripeljala skoraj do parkirišča za planino Dolga Njiva. Ustavila sva se kakih 100m pod parkiriščem. Nataknil sem smuče in sva šla. Če na parkirišču ni bilo več snega, ga je bilo kakih 500m višje še en kup. Napotila sva se po poti naravnost navzgor in sledila sledem smučarja. Kozjeku se je kmalu po začetku začelo udirati in na križišču(levo planina Dolga njiva, naravnost in desno ne vem) je že dobro zašvical. Sledi so nadaljevale naravnost v hrib in midva sva jim sledila, nevedoč, da je pot za planino levo.



Kmalu se je pod nama prikazala planina, odprl pa se je tudi pogled na greben Košute. Nadaljevala sva po delno zabrisanih sledeh, ki so kmalu zavile navzgor in se nato hitro izgubile. Razmišljala sva, kaj bi, in se na koncu odločila za vzpon po grapi.


Na vrhu grape nama je ostalo še kakih 30m in prispela sva na greben. Teren je bil tukaj tudi malo bolj odprt, ampak še vedno nisva videla najinega cilja. Nadaljevala sva vzporedno s Košuto po odprtem terenu. Sneg je bil trd in Kozjek je prav užival, ko se mu pod nogam ni udiralo do kolen:)




Kmalu se je pogled proti Košuti odprl in videla sva celoten greben. Imela pa sva priložnost opazovati tudi malo večji plaz. NORO! Sicer je pa od desete ure naprej kar ves čas bobnelo. Travnata pobočja in visoke temperature so kot nalašč za plazove.


Še en majhen vzpon, sprehod skozi gozd in že sva zagledala najin cilj. Ni bilo več daleč. Kljub temu pa je Kozjek preklel zadnjih 20m, saj je za njih porabil skoraj 10 minut. Zaradi sonca je bil sneg že dodobra odtajan in tla pod nogami so se mu ves čas udirala do pasu.


Na vrhu se je odprl čudovit pogled na greben Košute,

Storžič

in proti Jezerskemu ter jezerskim goram.

Sledilo je slikanje Kozjekovega veselja ob osvojitvi vrha in skupinska fotografija. Na hitro sva se okrepčala s sendviči in Frutabelami, potem pa sva jo zaradi pomanjkanja sonca ucvrla nazaj v dolino.



Pri spustu sem fotoaparat predal Kozjeku in ga prosil, da me med spustom malo poslika. Zaradi sonca je bila podlaga veliko bolj mehka kot pri vzponu in zato tudi smučanje malo bolj naporno. Nastale so naslednje fotografije.





no images were found

Ob prihodu nazaj k avtu sem opazil, da je na parkirišču vse polno Telohov. Očitno je v “dolini” zares pomlad.


Kozjeku se še enkrat zahvaljujem za odlično fotografiranje spusta. Te bomo še kdaj ponucali:)

Matej