hribi, smučanje, plezanje,…

Z Lidijo sva že v četrtek debatirala o tem, da moramo za vikend nekam v hribe. Ker je pred nedavnim padlo kar precej snega in se je nevarnost plazov povečala, smo se odločili kar za Triangel.

Tokrat smo se v hribe podali Lidija, Jernej, Špela, Jaka in jaz. Prvi štirje peš oziroma z deskami in lopatkami, jaz pa s smučmi. Na pot smo se podali po pešpoti čez gozd, nato pa ob levi strani smučišča. Pred nami se je odpiral čudovit pogled, delno zato, ker je vse zalito v sneg, delno pa zaradi odličnega vremena. Tudi veter se je od včeraj polegel, tako da je bilo pošteno vroče. Spomladansko sonce je že pridobilo na moči in po kakih 300m smo že imeli prvo pavzo, kjer smo s sebe zmetali vso odvečno kramo.

Zaprtje Krvavca je na to smučišče privabilo več smučarjev kot ponavadi. Seveda pa ni potrebno posebej omenjati, da so pred nami in za nami bile cele kolone turnih smučarjev/deskarjev, ampak to je tako ali tako že znano za Zelenico. Danes so Lomčani imeli tudi smučarsko tekmo, tako da je bilo smučišče zares polno. Mi smo jo hitro(no, ne tako hitro) švignili mimo in jo ucvrli v breg. Danes sem bil nekaj čuden, takoj zadihan, brez moči,… Kasneje so se moje domneve potrdile s prehladom.  Mi iz nosa teče že odkar sem prišel nazaj. Paloma me bo vesela:)

no images were found

Ko smo prišli iz gozda pa se je odprl lep pogled na Šentanski plaz in Begunjščico. Tukaj smo sklenili narediti krajšo pavzo, da pridemo do zraka. Med tem časom smo se napojili z vodo in rekli par besed z mojimi starši, ki so ravno tako smučali na Zelenici.

Par minut in že smo bili na vrhu. Triangel ni bil zratrakiran, kar je pomenilo smučanje po celcu. Na žalost je bila že vsa proga pošteno razrita, sneg pa južen. Nič, dajmo se usedit, se najesti in v miru spiti pivo, potem bomo pa videli, ali bomo nadaljevali.

Pa smo se vseeno odločili nadaljevati. Po slabih 100m se je princeska Lidija odločila, da ima ona dovolj in da bo šla dol:)

Prav, ostali jo mahnemo dalje. Jernej je ubral desno gaz, jaz pa levo. Meni sta sledila še Jaka in Špela. 1,2,3 smo bili na vrhu prelomnice, od koder pa tudi ni daleč do vrha Triangla.

Na vrhu sem bil presenečen nad količino ljudi. Malo je manjkalo, pa bi moral narediti rezervacijo za prosto mesto. Prav hitro smo se oblekli, slekli kože, nataknili borde/smuči in se pognali v proti Zelenici.

Po prihodu na Zelenico smo se zopet pripravili na vzpon. Skočili smo še na greben, ki vodi od vrha Zelenice proti Begunjščici. Tam je od daleč zgledala podlaga precej trdna in bolj primerna za vožnjo kot na Trianglu, kjer je bil sneg južen in težek. Proti cilju smo se odpravili vsi, Lidija pa je nekje na polovici počakala in se javila za našega fotoreporterja. Odlično!

Proti dolini se je najprej pognal Jernej, ki ga je na poti navzdol totalno zasulo s snegom. Sledil sem jaz, nato pa še Špela in Jaka.

no images were found

V dolino smo vsi prispeli srečni in veseli, Jernej in Lidija pa še mokra:)
Na žalost tokrat Jernej zopet ni dočakal svoje pice. Drugič sigurno zavijemo v kako picerijo, sploh ker imam eno pico v dobrem:)

Matej