hribi, smučanje, plezanje,…

V nedeljo smo imeli tečajniki skupno turo v plezališču Vipava, kjer smo se najprej ogrevali na krajših športnih smereh, nato pa splezali še eno večraztežajno in se vrnili po ferati.

Za začetek dneva takoj zamudim na zborno mesto, ker sem pozabil zvečer premakniti uro in me je alarm zbudil, ko so bili že vsi zbrani pred Monsom. Še dobro, da sem prejšnji dan spakiral nahrbtnik. Hitro se usedem v avto in čez 20 minut že drvimo proti Ravbarkomandi, kjer se dobimo še z ostalimi. Ker imamo sedaj do Vipave novo hitro cesto, smo tako skoraj v trenu oka na parkirišču pod plezališčem, kjer nas je presenetila ogromna gužba. Kmalu smo ugotovili, da se vsi odpravljajo na ferato, plezalcev nas je bilo pa bolj malo¹. Ker smo bili pozni, smo se, kar se da hitro odpravili proti stenam in pri tem sledili množici, ki se je vzpenjala proti ferati.

Odločili smo se, da se ogrejemo v sektorju Oltar, saj so bili z nami tudi trije tečajniki iz športno-plezalnega tečaja. Razdelili smo se v naveze in napadli kar eno za drugo.

Medtem smo Brica sprovucirali, da je šel plezal Zadnjo šanso(6a) v supergah. Na začetku je imel nekaj težav, ampak kaj kmalu mu je plezarija stekla in brž je bil na vrhu.

Da ne bodo vsi slikani samo od spodaj, sem se odpravil po poti na vrh Oltarja, kjer sem želel posneti nekaj slik iz drugačne perspektive. Na vrhu je bil čudovit pogled na Vipavsko dolino, katero so razsvetljevali sončni žarki in pa tudi gužba na parkirišču.

Iz ptičje perspektive na Oltarju:

Ko prispem nazaj pod steno, se izza vogala ravno primaje druga skupina. Ker smo večino smeri preplezali, se odpravimo do prvega dela sektorja, kjer je nekaj težjih smeri. Tam se jaz lotim Fatamorgane in jo s težavo splezam², ostali pa se zapodijo v Tira mi su, ki ga vsi uspešno osvojijo.

Ura je pol dveh in čas je, da se počasi premaknemo proti Stebru, kjer smo imeli planirano smer Steber – 4b/c – 95m. Razdelili smo se v naveze in se lotili en za drugim.

Ker smer ni težka, smo bili prec pri prvem štantu. V drugem cugu so sošolci izvajali manjšo reševalno akcijo, saj je bila smer pretežka za enega plezalca iz sosednje naveze in ni mogel preplezati previsa. Na štantu tako izgubimo 1 uro. Po končanem reševanju je stvar spet stekla in hitro smo bili na vrhu, tam pa nas je čakalo še krajše prečenje in bili smo na cilju.

Na vrhu smo obuli čevlje, vrgli vrvi na rame in se sestopili po ferati.

Na dnu ferate smo se zbrali,

in se odpravili proti Osmici, ki se je odvijala kakih 100m od parkirišča. Tam smo si privoščili vina, soka in izredno okusno hrano. In to za smešno nizko ceno. Liter jabolčnega soka stane 2,5€. Krožnik z mesom in prilogo pa nas je stal 5€. Mislim, da ceneje in bolje nebi mogli jesti nikjer drugje.

Ko smo se vračali iz osmice, se je sonce ravno začelo skrivati za hribi in s čudovito oranžno svetlobo obsijalo današnje plezališče.

In tako tečajniki pridno nabiramo izkušnje v večraztežajnih smereh. Samo še na sporazumevanju je treba delati, saj se trenutno čisto preveč govori, kar zna delati težave v hribih, kjer je sporazumevanje težje.

Matej

---