hribi, smučanje, plezanje,…

Pa je končno prišel dolgo čakani 7. januar in z njim, ponovni, odhod na Norveško. Tokrat se nas je dvanajsterica odpravila v Rjukan, v eno najbolj znanih Norveških področij za ledno plezanje.

Ob petih zjutraj smo se zbrali pred Qlandijo v Kranju in se odpravili proti Celovcu, kjer nas je čakal Ryanairov avijon. Na avijonu smo si privoščili ponoči odžrt spanec.

Iz jasnega in toplege Celovca nas je Ryanairova ptica zapeljala proti Goteborgu, kjer iz tekočega traku poberemo naše prasice, potem pa hitro do Hertz-a, kjer sta si 2 ekipi izposodili avto.

V Hertzu poprašamo, če lahko namesto Ford Focusa, za enako ceno, dobimo večji avto. Na srečo odgovorijo z DA in tako nam dodelijo enega karavana in eno limuzino. Kmalu izza ovinka pridirka tudi Mare in v Pežojca zmečemo še ostalo opremo.

GPS nastavimo na Rjukan in na ekranu se izpiše 450km. Med potjo se ustavimo še v trgovini. Tudi tokratni obroki bodo tipično plezalski: nutela zjutraj, testenine zvečer, vmes pa stradanje.  Med vožnjo se je dan prevesil v noč in v bližini Drammen-a je začelo snežiti in je nato snežilo vso pot do Rjukana. A nič zato, Norvežani zelo dobro vzdržujejo svoje ceste in jih sneg nikoli “ne preseneti”.

Z nekaj tavanja in iskanja smo uspeli najti naše hišice v kampu imenovanem Rjukan Hytte. Z lastnico uredimo potrebne papirje in prejmemo ključe. Potem pa hitro v kočo na toplo!

Koča pa NORA! Spodaj ogromen prostoren prostor in 2 spalnici(3x in 2x ležišča) in še ena spalnica v “mansardi”. Hladilnik in kuhanja sta serijsko, prav tako WC in tuš.

Pred spanjem zvrnemo še nekaj piv, potem pa spat. Ob osmih zazovni alarm in počasi se primajemo do kuhinje, kjer na hitro pozajtrkujemo, potem pa akcija.

Najprej smo se odpravili v sektor Vemork bridge preveriti stanje pod mostom in v sektorjih “upper gorge” in “lower gorge”. Stanje je slabo. Pozna se pozen začetek zime, saj so imeli enak problem s temperaturam, kot ga imamo v Sloveniji. Šele v zadnjem tednu decembra so temperature padle pod nulo.

Na poti nazaj na vrh srečamo 2 plezalca, ki nam povesta, da so najboljše razmere v sektorju Krokan na vrhu doline. Spotoma nas povprašata po državi izvora in zvemo, da je eden izmed njih bil kolega z Humarjem in nas povabi na pivo po koncu plezanja: “But bring your own beer. I know you Slovenians!”

Po prihodu v Krokan je zadeva malenkost boljša. Kar nekaj slapov stoji. V primerjavi s slikami iz lanskega leta je stanje malenkost boljše kot nižje v dolini, saj stoji samo kakih 6 slapov za razliko od lanskega leta, ko je bila cela stena en velik slap. Tokrat prevladujejo navpične sveče, ki pa so dovolj debele za varno plezanje.

Ker so se vsi lotili slapov v Krokanu, sva se z Maretom odločila, da se odpraviva pogledati stanje v “Upper Gorge”. Sestop v dolino zahteva nekaj plezanja(lažja grapa). Na sosednji strani soteske opaziva 2 plezalca, ki plezata slap Lipton(WI 7). Stanje slapu je potrebno dobro preveriti pred vzponom, saj v vodničku piše, da se slap večkrat v sezoni podere.

Rjukanfossen ni dobro narejen in plezanje le-tega v vodničku odsvetujejo, saj lahko brez opozorila čez njega pritečejo velike količine vode, ko odprejo jezove v elektrarnah višje v dolini. Malo nižje v dolini najdeva slap Juledagsfossen, ki nama od spodaj zgleda dokaj vredu, a videla sva samo prve dva cuga. Prvi cug splezava kar brez štrika, saj je bil led v skoku dobro narejen.

Začela sva s plezanjem v desnem koncu slapu. Spodaj je bilo kup pomrznjenega snega, zato je bilo plezanje rahlo oteženo. Ko se je slap dvignil pokonci, pa je led postal boljši. Na vrhu strmine je ostala še kratka grapca, v kateri pa je manjkalo kvalitetnega ledu. Na vrhu zaštantam in povarujem Mareta. V drugem cugu se plaz položi in opaziti je manj ledu, kar se po prvih nekaj gibih tudi potrdi. Splezam nazaj do Mareta in abzajlava v sotesko.

Sledi še vzpon nazaj po grapi do ceste in, s praznimi želodci, vožnja nazaj domov. Doma pa makaroni na maso pa Jegr za zdravnje.