Glede na velike količine novega snega in 4. stopnjo nevarnosti plazov sva z Maretom izbrala verjetno najbolj varno1 izbiro in se zapeljala na Ambrož pod Krvavcem, kjer sva se spuščala po strmini, ki vodi od gostilne na vrhu Ambroža.

Prvi postanek je bil že malo iz vasi Grad. Avto je počakal kakih 500m po tem, ko se cesta začne vzpenjati proti Ambrožu. Zaradi snega na cesti so gume izgubile stik s cesto in ni nama ostalo drugega kot montaža verig. No ja, nič hudega, tako ali tako je čas, da malo ponovim natikanje le-teh. Dobrih 5 minut in verige so bile namontirane, midva pa na poti proti Ambrožu. Medtem mimo naju “po šrek” pripelje en Golf in samo upava, da je uspešno prispel do dna. Kmalu se znajdeva pod “strmino” in tam parkirava avto. Preoblečeva se v pancarje/buce in se po cesti odpraviva proti flanki.


Tam jaz nataknem smučke, Mare pa krplje. Najprej jo mahnem naravnost v breg, ampak kmalu začnem cik-cakat. Gre le manj moči, medtem Mare nadaljuje naravnost v breg, saj mu je tako s krplji lažje hoditi. Pot do vrha ni dolga in v 20 minutah sva na vrhu.





Na vrhu pred gostilno Mare pospravi krplje, jaz pa pse, zapnem pancarje in se odpraviva v meglo. Hvala bogu se po desetih metrih megla dvigne in tako pred seboj vidiva celotno pobočje. Kake bajne hitrosti zaradi majhne strmine ni, vseeno pa narediva nekaj lepih zavojev.


Ko prispeva na dno, se oba strinjava, da je bila vožnja čisto prekratka in da bi lahko izbrala lepšo špuro. Nazaj montirava pse in se še enkrat dvigneva. Tokrat veliko hitreje, saj je sled že narejena. Tokrat odsmučava skozi manjši nasad dreves in grmičevja, kar se izkaže za veliko boljšo izbiro kot prejšnja direktna. Med vožnjo razdevičiva kakih 30-40cm pršiča.

Čeprav je bilo kratko, je bilo glede na trenutne razmere vseeno odlično. Kamor koli drugam v hribe je prenevarno, pa tudi časa danes ni bilo za kakšen Sv. Jakob ali kaj podobnega. Upajmo, da se sneg čim prej predela in da bomo lahko zopet odšli vijugat po kakšnih daljših strminah.

Matej


  1. razen tega, da sva doma