Po dolgem času depresivnega vremena se nam je končno obetal lep vikend. Drugega, kot zganjati neko vrsto športa, v takih primerih ne znamo. V petek se dogovorimo, da jo naslednji dan mahnemo pod Kriško steno. Končno, tja sem si že dolgo želel.

Za študenta, ne-navajenega zgodnjega vstajanja, je bila šesta ura zjutraj kar muka, a je bil cilj tako čudovit, da je šlo brez problema. Trojica1 se nabaše v avto, na Jesenicah poberemo še Mirota in via-tretja-serpentina-vršiške-ceste. Ker smo zgodni, gužbe na parkirišču ni, tako da brez problema parkiramo.

Smuče na noge in spust s ceste, sledi prečkanje potoka in nato sprehod proti koči. Medtem občudujem vse te visoke stene okoli mene in se počutim prav majhnega.



Pred kočo pozdravimo tečajnike neznanega AOja in jo mahnemo dalje. Ker je na dnu desne in srednje grape ogromen plaz, se proti vrhu odpravimo kar skozi gozd, levo od srednje grape. Občasno nam malo nagaja pomrznjen sneg, saj kože ne prijemljejo kot bi morale. Pa tudi srenači ne pomagajo kaj dosti, saj je sneg premehak.



Med vzponom Mirotovemu objektivu nastavim moje čudovito in ogromno čelo:

V zameno pa ga slikam v njegovem fotografskem položaju:

Ko smo enkrat na koncu gozda, se odpre nov svet: flanka in ogromna stena, ki je označevala konec poti. Še tri cik-cake in prispeli smo na vrh.





Jaz skočim na bližnjo skalo poslikati dolino,


Miro pa mi kmalu za tem sledi. Na skali narediva cel foto-shooting. Manjkala sta sam še ene 2 fleša, da bi se malo bliskal pa kakšne punce, pa bi bila za v revijo:)




V luknji smo pomalicali in popili vse, kar smo imeli, da ni bilo potrebno nositi v dolino,


potem pa odsmučali v dolino. Spust je bil poln smeha, saj padcev in lovljenja svizcev2 ni manjkalo:)

Miro in Remic, oba že iz ravnotežja:

Pa še nekaj utrinkov.





Sneg je bil zgoraj pomrznjen, v grapi pa ojužen in se je dalo prav lepo smučati. Pod plazom pa trd in leden…

Lepa je dolina Krnica in nad njo dvigajoča se Kriška stena oz. kot bi rekel Mare: “Ja prov… Ja lepš k Štepanc!” Še se vrnemo.

Matej


  1. Sašo, Remic in jaz
  2. no, slednje je počel samo Miro