Smučanje – Ptičji vrh – na svežem pršiču
Smučanje 22 februarja, 2010
Po celotedenskem slabem vremenu se je včerajšnja sončna nedelja prav prilegla. V soboto smo se Remic, Kozjek in Plazar zmenili, da jo jutri mahnemo proti Ptičjemu vrhu, saj zna biti v tistem koncu ravno pravšnja količina svežega snega, da bo smuka odlična in obenem varna. In res je bilo tako!
Zaradi mene od doma odrinemo šele ob 11 uri. Na Javorniškem Rovtu nataknemo verige in se odpravimo dalje proti Križevcem. Pri prvem križišču opazimo, da se naprej ne bo dalo, saj pot še ni splužena. V klanec porinem avto in naprej nadaljujemo s smučmi. V pol ure smo na Križevcih.
Od tam dalje proti Pustemu rovtu. Pridni zgodnji smučarji so nam že potegnili lepo špuro, tako da s tem ne izgubljamo moči. Prečimo Pusti rovt in nadaljujemo po gozdu proti Kočni.
Kot že tolikokrat do sedaj, se nam po prihodu iz gozda nariše pravljica. Polni flanki1 svežega pršiča. Kot ponavadi, veliko smučarjev niso videle tudi včeraj. Kakih 5 se jih je spustilo pred nami.
Nič nismo čakali, smo jo mahnili kar naprej na vrh! Na grebenu je začelo pihati, tako da sem rade volje nase nadel podkapo, da mi leva ličnica ni zmrznila. Nad Golico so se prikradli nekam sumljivi črni oblaki. Upajmo, da bomo imeli še dolgo sonce.
Na vrhu pospravimo kože, spijemo skodelico čaja in “pofutramo”,
potem pa se vriskajoče odpeljemo2 do kočice v dolini. Remic suvereno odpelje špuro brez enega zavoja:)
Remic in Kozjek se udobno namestita pri koči in se lotita malice, midva z Plazarjem pa se še enkrat povzpneva na vrh in ponoviva vajo. Ker se je veter dodobra okrepčal, se premaknemo v bližnjo opazovalnico. In to ni kar običajna opazovalnica, o ne ne. Ima izolacijo, na notranji strani je tapicirana, 3 okna, vrata, metlo, da smo lahko pomedli sneg iz nje in še kaj verjetno. Ponujala je prav čudovite zavetišče pred mrzlim vetrom zunaj.
Ko smo spraznili svoje termovke in pojedli vso hrano, smo se zopet odpravili nazaj na veter in se povzpeli na Kočno. Na grebenu zopet veter, ki nam vje obraz metal ledene kristale snega. Kot da bi bil na peskanju! Tudi windchill faktor je bil tam nekje med -10°C in -15°C.
Na vrhu počakamo Kozjeka, ki je imel s krplji nekaj težav pri prečenju pobočja, potem pa smo se vsi skupaj spustili proti Pustemu rovtu in nato naprej proti avtomobilu. Po gozdu pa toliko pršiča, da je bilo prav smešno.
Čudovito!
Matej
