hribi, smučanje, plezanje,…

Človek ob lepi vremenski napovedi za vikend v hribih in megli v doline le ne more ostati doma. Brico je ponudil kočo in z veseljem smo se odpravili v Laz.

V petek smo se dobili pred Merkatorjem v Kranju, kjer smo se v presledkih odpravili proti Bohinju. Tam smo se ponovno zbrali v hotelu Jezero in odrinili proti Stari Fužini, od tam pa naprej proti Vogarju. Kmalu ugotovimo, da je cesta proti Vogarju zaprta pri razcepu Vogar-Voje. Na srečo sta nasproti ravno pripeljala oskrbnika sankaške proge in nas spustila notri, da smo se zapeljali do klanca, kjer smo razpakirali avtomobile, potem pa avtomobile pripeljali nazaj in jih parkirali zunaj zapore. Zaradi vsega čakanja in prevažanja smo tako na pot krenili šele okoli devete ure.
Že po prvem ovinku nam je postalo vroče, saj smo jo dokaj konkretno zaštartali. S sebe smo zmetali vso odvečno obleko in večina nas je na sebi imela le prvi sloj ali prvi sloj in windstopper. Kljub -5°C nas ni zeblo. Kilometri do parkirišča pri Blatu so se vlekli ko sam hudič. Vseeno smo cilj dosegli v 1 uri in 20 minutah. Sledila je malo daljša pavza, čaj, čokolade, frutabele in podobno.

Do Laza nas je vodila lepa smučina, ki so jo pred nami potegnili Bric in ostali v četrtek. Po treh urah prispemo na vrh planine in v kotanji zagledamo luč v koči. Na cilju smo. Spustimo se do koče, smuči naslonimo na hišo in vstopimo v toplo kuhinjo. Hitro se preoblečemo, medtem pa nam prijazne punce postrežejo s toplim čajem, mi pa iz nahrbtnikov potegnemo špeh, salame, sire in kruh. Najemo se in ob pol dveh skočimo v spalke.

Zbudimo se ob 8:30. Pozno, ampak kaj čmo, včeraj je bila dolga noč. Malo bolijo noge, ampak pomojem ne bo hudega. Ko stopim pred hišo, me pričaka čudovito mrzlo vreme. Danes bo dober dan za smučanje.

V nahrbtnike napokamo hrano, lavinsko opremo, srenače in podobno, okoli pasu si zapnemo žolno, na noge nataknemo smuči in se odpravimo. Brico vodi, ostali pa sledimo kot pridne ovčke. Sneg je fantastičen, sam pršič. Ko pridemo iz gozda, vsem zakuha in iz sebe vržemo vse odvečne flike blaga.

Pot se začne malo bolj strmo vzpenjati, ko vstopimo v “grapo”, ki vodi na Lazovški preval. Tokrat je veliko bolje zalita, kot za novo leto.

Namesto, da bi šli do vrha Prevala, smo nekje na pol poti zavili levo v breg, direktno proti Debelemu vrhu. Pot je ponudila čudovit pogled na planino pod nami in okoliške vrhove.

Preval smo videli samo od daleč, saj smo prispeli direktno na flanko levo od Prevala. Pa smo prihranili kakšen meter. O kakšni hitrosti ni bilo govora, ampak kaj če človek hiteti, ko pa smo imeli tako čudovito in toplo vreme. Vsem nam je bilo vroče, kljub temperaturam krepko pod minusom. Med vzponom smo se izobraževali tudi o okoliških hribih. Jezerski stog, Prevalski Stog, Krsteniški Stog, Tosc in tako dalje. Razgled je zares fantastičen. Spotoma pa smo ugotovili, da imajo v dolini zopet meglo in da smo se pravilno odločili, ko smo se odpravili v Laz.

Malo višje pred nami močno poči in kakih 5m nad nami zagledamo razpoko. Za trenutek se ustavimo in Bric razloži par zadev o plazovih. O plazovih smo poslušali že na alpinističnem tečaju, tukaj pa smo lahko videli stvari tudi v “praksi”. Skupaj smo pregledali teren, ugotovili kateri veter je pihal, kam je nalagal sneg in v eni izmed kotanj, kjer je veter napihal sneg, naredili Norveško metodo za preverjanje stabilnosti snežne podlage. Ugotovili smo, da je nevarnost plazov na tem delu 4. stopnje. Območje smo obvili in nadaljevali po varnem.

In tako smo jo primahali do Doline za Debelim vrhom, kjer smo morali prečiti prečko pod omenjeno goro. Zaradi večje nevarnosti, smo jo prečili v razmaku, saj bi se iz vrha lahko vsul plaz. Najprej se je čez podal Bric, nato pa smo sledili še ostali. Ponovno smo se združili na drugi strani na sončku. Prvič smo v daljavi zagledali tudi oba Kanjavca.

Do Hribaric nas je vodila lepa pot po trdem snegu in ravno prav strma, da se ni bilo potrebno ustavljati vsakih 10 metrov. Med potjo sem užival v čudovitem pogledu na okoliške gore. Moram reči, da pot pozimi mine veliko hitreje kot jeseni, ko se nam je pot do Hribaric vlekla bolj kot od Laza do Debelega vrha.

Zbrali smo se na sedlu. Tokrat se nam je Kanjavec zdel kot na dlani. Kljub temu se sam nisem odločil za vzpon, saj sem dobro vedel, da ne bom imel veliko od smučarije, če za vzpon, pa čeprav samo 200 višinskih metrov, porabim vso preostalo energijo.

Tako sva jaz in Andraž ostala na Hribaricah, ostali pa so jo mahnili proti vrhu. Počakala sva pri zimskih tablah za Sedmera jezera in Triglav. Medtem pa sva opazovala Staneta, ki se je ravno spustil iz vrha Kanjavca.

Malo smo pokramljali o razmerah na vrhu in jo potem skupaj mahnili nazaj proti Lazu, saj je začel pihati veter. Nazaj do prečke pod Debelim Vrhom se je menjavala trda kloža in pršič. Pred prečko smo nataknili kože in se pognali na drugo stran. Na drugi strani sneli smučke in vriskajoče odsmučali proti Prevalu.

Z Andražem sva na prevalu še nekaj časa lovila sončne žarke in čakala ostale, ampak po 30 minutah sva imela dovolj in se odpravila v dolino. Smuka v zgornjem delu ni bila najboljša. Menjavala sta se predirajoča kloža in južen sneg, veliko boljše je bilo v spodnjem delu, kjer je bil pršič. Vrhunec smuka je bil pa v gozdu tik pred planino, kjer pa sva orala po pršiču. Kakih 5 minut za nama sta priletela tudi Jani in Bric, nato pa so počasi kapljali še ostali.

GPS sled:
GPS sled Laz – Hribarice

Dolžina poti:	5.2 km
Dolžina vzpona:	4.1 km
Višina vzpona:	919 m
Dolžina spusta:	1 km
Višina spusta:	198 m
Začetna višina:	1617.1 m
Končna višina:	2338 m
Minimalna višina:	1596 m
Maksimalna višina:	2348 m

Zvečer je bil čas za tarok in obisk prijaznega soseda Staneta, kjer so nekateri preživeli kar cel dan:) Vnele so se zanimive debati in en kup smeha.

Naslednje jutro so nebo prekrili koprenasti oblaki. Nič, danes ne bo tako toplo kot včeraj. “Greste na Zadnji Vogel” vpraša Bric. “Ne, moramo rešit avto in je fino, če pridemo v dolino še podnevi”. Vseeno se na koncu odpravimo proti isti grapi. Šli bomo, dokler bo pršič, potem pa obrnili, si rečemo.

Dvignemo se kakšnih 200 višincev in ves čas hodimo po pršiču. To bo ena sama uživancija pri spustu. Malo pod vrhom razorja se pršič spremeni v kložo in zaključimo z vzponom. Ostalih že dolgo ni več na obzorju.

Ko se spočijemo, sledi spust. Prvih nekaj metrov je še kloža, potem pa pršič. Zopet vriskanje do dna. Med potjo srečamo Janija in Tino, ki sta jo mahnila do Hladilnika. V gozdu zopet nataknemo kože in se odpravimo proti koči po naše stvari.

V koči pospravimo sobo, Matevž na nahrbtnik vrže vrečo smeti in se odpravimo proti planini Pri Jezeru, saj je od tam boljša smuka v dolino. Ker do tja še ni špure, jo mi potegnemo. Že takoj na začetku zgrešimo pot, a kmalu najdemo pravo. Od tam naprej sledimo srni, ki je potegnila “špuro” prav vse do Jezera. Zopet nas fascinira pokrajina okoli nas.

Iz Jezera v dolino pa spust. In to 1000 višincev! Ni ravno flanka, ampak spust je bil vseeno odličen. Na koncu smo si čestitali za odlično smuko in določili, da se kmalu ponovno odpravimo v Laz.

GPS sled:
GPS sleg Laz – Pri Jezeru – Blato – Fužina

Dolžina poti:	9.6 km
Dolžina vzpona:	1.5 km
Višina vzpona:	127 m
Dolžina spusta:	7.8 km
Višina spusta:	879 m
Začetna višina:	1549.8 m
Končna višina:	797 m
Minimalna višina:	797 m
Maksimalna višina:	1549.8 m

Matej

---