Zakaj ni prvi smuk letos? Ker sva dva dni prej šla po isti poti z Vito, le da takrat s seboj nisem imel fotoaparata. To je bil tudi eden izmed razlogov, da sem se še enkrat odpravil sem gor. Drugi je bil ta, da mi je stric končno prinesel pancarje za njegove turne smuče in sem se odločil, da poizkusim še s smučmi.

Med potjo so bili Julijci obsijani s soncem in zato sva upala, da naju bo tudi na vrhu pričakalo sončno vreme. Te sreče na žalost nisva imela, saj je bilo na vrhu vse zabasano.

Tudi ko sva nadaljevala proti vrhu ni izgledalo, da bo kaj bolje. Sva pa že spodaj opazila nekaj ljudi na vrhu in nekaj na grebenu, ki so jo pridno maširali proti vrhu

Remic je imel malo več dela, saj si je moral še utirati pot, jaz pa sem s smučkam lepo drsel po že narejeni poti.

Malo pred sedlom sva na grebenu opazila 2 planinca, kako sta jo letela naprej, midva pa sva kmalu bila za njima. Na grebenu sva tudi dobila kanček upanja na lepše vreme, saj se je malo razjasnilo, vendar premalo, da bi pri nama sijalo sonce.


Na vrhu je sledil nujno postanek, da sem jaz lahko naredil par slik in snem kože iz smuči. Remic se je odločil, da ne bo bordal v dolino, ampak bo šel kar peš.

Po spustu v dolino je sledil še kratek vspon, potem pa malica. Ravno, ko sva prispela na vrh, se nama je prikazal sonce, ki je potem svetil še celo uro, kolikor sva bila na vrhu.


Pogled na vrhu je bil fantastičen. Okoli naju samo sneg, nebo pa čisto, da sva videla vse do Snežnika. Med malico pa sva si že ogledovala najine naslednje ture oziroma vsaj sanjarila o tem, kam bi šla.



Pot navzdol ni minila brez problemov. Najprej sva zašla, saj sva sledila progi, ki je bila slepa. Po nekaj hoje nazaj v breg sva prišla na pravo pot. Ko bi morala od smučati v dolino, je meni spodrsnilo(stare smuče in ne nabrušeni robniki) in sem drsel kakih 50m v dolino. Na srečo sem ob poti našel majhen drevo, katerega sem se oprijel in ustavil. Od tam naprej je šlo bolj previdno.
Ob prihodu v dolino sem opazil, da sem nekje zlomil smučko. Leva smučka je počila pri prvem delu vezi. Malo sva z Remica razmišljala od kje bi to lahko bilo, pa se nama niti malo ne sanja. Verjetno so leta in slabi pogoji hranjenja naredili svoje.

Roka me še vedno boli ko hudič od tistega drevesa, ki me je ustavil.

Matej