Zunaj.si » Blog Archive » Snežni vzponi – Begunjska Vrtača

Z Matotom sva se že nekaj časa menila za ponovno plezanje ene grape in velikokrat je debata nanesla na Lenuhovo, ki je zadnje čase zelo popularna. Pa sva v torek končno uspela uskladiti.

Nadležno piskanje budilke, 5:57 – !”#$%&/. Ponavadi sovražim dneve, ko se na tak nehumani način preteleportiram nazaj v realni svet. Zdravstveno je dokazano, da študentom zbujanje pred deveto uro zjutraj resno škoduje zdravju. Toda tokrat je bilo drugače, saj sva bila z g. Študentom ponovno namenjena na Begunjščico, da bi splezala Lenuhovo grapo, katere ime se mi nadvse dopade.

Begunjščica ja primerna dopoldanska tura, saj vožnja iz Kranja/Šenčurja do parkirišča na Ljubelu traja približno slabe pol ure. Ko sva prispela na parkirišče je bilo tam že lepo število avtomobilov, iz česar sledi da je tudi pozimi v hribih vsako leto več ljudi. Ja isto dobr, bo še bolj veselo. Časa sva imela le do dvanajste ure in zato sva se v klanec zagrizla dokaj hitro. Mato očitno vsak večer pred spanjem prakticira tek okoli Šenčurja, v primeru slabega vremena pa eno uro vrti sobno kolo na povno, saj sem ga komaj dohajal¹.
Pot končno zavije ven iz gozda, kjer natakneva dereze in se začneva vzpenjati po strmejšem terenu.

Po več sto višinskih metrih vzpona Mato iz žepa privleče skico z vrisanimi smermi v steni. Zadihana ugotoviva, da sva že previsoko in da je vstop v smer nižje.

Zatem sva se spustila malo nižje in vstopila v smer, kar se je kasneje izkazalo, da se nisva spustila dovolj nizko. Malo po snegu, malo po ledu in malo po skalah sva priplezala na manjši greben z odličnim razgledom. Zakaj odličnim? Na levi strani grebena se je vila dokaj strma, zelo všečna grapa po imenu Lenuhova.

Sedaj ni bilo več dvoma, ali je bil vstop pravilen ali ne, ker preprosto ni bil. Na vrhu grebena je bil v skalo zabit klin, tako da sva povadila še spust po vrvi in kot bi trenil sva se znašla končno na pravi poti, no more destination unknown.

V smeri je bilo opaziti več sledi prejšnjih “lenuhov”, vendar je bil vzpon vseeno en sam užitek. Večino časa v grapi so nama družbo delali majhni storži, ki so se super hitro kotalili navzdol.

Srčna frekvenca se je že bližala 276tim udarcem na minuto, ko sva pripikala do vrha grape. No, ene variante vrha. Končala sva na ozkem grebenu, od koder sva morala potem prečiti pobočje in se priklopiti poti na vrh Vrtače.

Malce ležerno sva se odpravila proti vrhu, kjer sva se za šminkerja najinega kova primerno, nastavila objektivu in potem malo po petah, večinoma pa po riti spustila po sestopni grapi nazaj na Zelenico.

Malo pred eno uro popoldne sem gospoda Študenta odložil v prestolnici krompirja, tako da sem z rahlo zamudo že drvel proti.. nadaljna vsebina presega okvire te objave (:

Preplezana grapa². Fotografijo sem si sposodil na hribi.net.