Snežni vzponi – Y v Begunjščici – po štengah
Snežni vzponi 30 januarja, 2012
Lepa sobota, zunaj jasno vreme, jaz pa doma. Nekam moram iti, si rečem! Ker sem sam, slapovi odpadejo, zato izberem “the next best thing” in se odpravim v grapo: Y v Begunjščici.
Pozno dopoldan prispem na parkirišče na Ljubelu, kjer že stoji polno avtomobilov. Večina je GRS-jevih. Očitno imajo zopet tečaje oz. vaje. To ne more škodit:) Na noge obujem nove čevlje in zagrizem v hrib. Čeprav že več kot mesec dni nisem bil na konkretni tudi, mi noge nenormalno lahkotno rinejo v breg. “Fajn!” si mislim. Ko prispem iz gozda, mi pogled uide na Šentanski plaz in na Lenuhovo grapo v Begunjski Vrtači. “Sj kr zgleda, tmle umes je mal bogo, drgač bi se pa pomoje dal.” A se na koncu vseeno rajši odločim za Y, sem le sam in nočem izzivati v skalnih skokih.
Naposled začnem z vzponom po melišču proti Y. Brez derez rinem, dokler gre. Ustavim se tam, kjer sta se tudi Maja in Luka(?) pred menoj. Med natikanjem derez me Maja ogovori in pogovor steče.
Odpravita se naprej, a se kmalu zopet ujamemo. En drugega prehitevamo do vstopa v Y in medtem klepetamo in se na koncu odločimo, da se do vrha vzpnemo kar skupaj in še kakšno prijetno rečemo. Kaj bi človek sam rinil v klanec, ko pa se ima lahko z družbo prav prijetno, pa čeprav smo se spoznali šele 100m nazaj. V grapi so lepo narejene stopnice, tako da večjega vzpon ne povzroča.
Luka se malo pod vrhom zapodi desno v manjši skalni skok. Od daleč zgleda prav lahek, a ko smo enkrat notri, se mora vsakdo malo po svoje potruditi, da se prilomasti čezenj. Eni toolajo, drugi se vlečemo z rokami, na koncu smo vsi na vrhu, tako skalnega skoka kot grape:)
Na vrhu pa nas obsveti toplo sonce… Na žalost se kmalu skrije za koprenaste oblake, a za trenutek smo ga le začutili na naših licih. Še kratek sprehod po snežno/travnatem pobočju do vrha. Tam sta Luka in Maja nahranila ptiče, potem pa nas je začelo hladiti in odpravili smo se nazaj navzdol.
Sestopili smo po centralni grapi, ki je polna snega in omogoča tudi prijetno smučanje. Med sestopom mi je spodrsnilo in prav lepo sem začel drseti proti Zelenici. Hitro sem se spomnil tehnike ustavljanja s cepinom in se po kakih petih metrih uspešno ustavil. Zadeva deluje:)
Med sestopom srečamo še Tino in kolega, ki ravno testirata nove smučke. Tina, kako je bilo?
Ko pomislim, veliko bolje je zjutraj vstati in sredi dneva stati na lepem zasneženem sončnem vrhu kot pa ležati v postelji.
No, pa hvala Luku in Maji za prijetno družbo.
Matej
30 januarja, 2012 at 11:31
Jp, GRSjevci so imeli izobrazevanje na zelenici. Sem sel tudi pozno popoldan gor in ko hodis proti trianglu in v daljavi gledas en kup ljudi, ki nekaj basejo v akija … ni ravno prijeten obcutek! No, dobro da so bile zgolj vaje 😉
30 januarja, 2012 at 19:21
Hej!
No, kje se srečava po dougmu cajtu 🙂 Moja “že tatreta testna” tura je bla kratka – do vrha Triangla. Pancarji so se že bl navadl name in že manj žuljo, sukanje okovje sm ukapirala, dilce pa tud zdržejo. Tko da, ja, super je in zlo lahko… bomo kmau res lohk kako špuro v to našo snežno revšno potegln skp. 😉
30 januarja, 2012 at 20:35
Ma zdej mi je brezveze k vsi furate te ultra-light dile pa mate občutk k da grejo same, jz pa za sabo vlečem une težke plohe k me kolki začnejo bolet po 200m. Se počutm k 60 let star dec:)