Snežni vzponi – Begunjščica – Y
Snežni vzponi 30 decembra, 2010Moja prva grapa je za menoj in boljših razmer za uvod v omenjeni stil plezanja skoraj nebi mogel imeti. Sneg je bil trd in kompakten1, tako da so cepini in dereze ves čas čudovito prijemali in je bil vzpon varen.
Dan prej sem razmišljal, da bi se povzpel po severni strani na Veliki vrh v Košuti, vendar sem se na koncu odločil za Y grapo na Vrtačo. Ker do zjutraj nisem dobil družbe, sem se na izlet odpravil kar sam. Na Ljubelju nas je polno parkirišče, tako da sam, na poti proti vrhu Zelenice, nisem bil. Prav veliko snega do vrha Zelenice ni, tako da smučanje bolj kot ne, odpade. Ker sem bil sam, sem se na vrhu Zelenice odločil, da se rajši odpravim na Begunjščico, saj bo tako bolj varno, če se mi kaj naredi.
Pod Zgornjim plazom se nas je zbrala manjša skupina, ki se imamo plan zapoditi v to čudovito belino. Natikamo dereze, snemamo cepine in bentimo čez vreme, saj je bilo nebo še pred pol ure brez oblačka.
V levi ušes vtaknem slušalke in jo mahnem po plazu proti grapi. Sneg se na začetku malo predira, vendar so narejene dobre stopinje, tako da kljub temu hitro napredujem. Malo višje me prihiti mladi par, s katerim smo debatirali že pri avtomobilu in se prav tako odpravljata v Y. Sneg se tudi kmalu spremeni v trdo podlago, kjer za menoj ostajajo samo še sledi derezinih špic. Nič kaj fino za smučat, ampak odlično za hodit.
Na vrhu plazu se odcepim proti levi2 in začnem z vstopom v Y grapo. Sneg še vedno čudovit, okolica tudi, občutek pa… ga ne morem opisati. Toliko že dolgo nisem užival v matranju samega sebe:) Kot da že vse to ni bilo dovolj, so se nad menoj pretrgali tudi oblaki in okoliške hribe je obsijalo sonce. Ves poln veselja in elana sem nabijal cepine v sneg, previdno postavljal noge in si v glavi pel pesmi, ki so se mi vrtele na mp3 playerju.
Na vrhu! Sončk! Še 5 minutni sprehod do vrha Begunjščice in sem na cilju.
Evo ga kamplca na vrhu Begunjščice.
Na vrhu spijem čaj, pojem malo sladkarij in se lotim slikanja okolice. Pogled na Stol in Vrtačo je čudovit. Tako en kot drug sta polna snega in grapa na Vrtačo mora biti čudovita.
Sestopim po centralni grapi.
Ana, komentiraj:) Sam zaradi tebe sem si zdele čas vzel in tole sklofal, da te mal napalim:)
Matej
31 decembra, 2010 at 07:15
tut če mi ne bi posvetil zadnjega stavka, bi komentirala 😉
spet se naslajam nad fotkam – predvsem unim z vrha. tole grapo sem si pa dala v plan za drug teden, ce bo znesl. kok cajta pa si rabu? so tut ucer eni nasi tecajniki rekl, da se splaca it.
a veš kva je pa najbols – k gres en dan na sneg, drug dan pa na primorsk v kratkih rokavih. sam da sva midva lih kontra dneve izbrala 🙂
uzivancija
31 decembra, 2010 at 14:54
HehE:)
Ja, full je lep vzpon, nč naporn pa predvsem uživaški. Nisem prov hitel, tko da sem rabil 3 urce. Če mal stopiš, si lahko v dveh urah na vrhu. Vabilo imaš pa itaq na mobitelu zdele:)
Ja, teli extremi z grapo in kratkimi rokavi so top. Sam sm bil kr mal razočaran. Sem se še enkrat lotil Hipotenuze in je niti slučajno nism tko lepo splezal kot zadnjič. No, ubistvu sem več počival kot plezal:)
Matej
15 februarja, 2011 at 14:30
Ti si pa res kamplc, ki “Ves poln veselja in elana nabijaš cepine v sneg, previdno postavljaš noge in si v glavi poješ pesmi, ki se ti vrtijo na mp3 playerju.«
Kriza… Sem mislil, da smo vsi takšni romantiki, da hodimo v naravo uživat in jo tudi POSLUŠAT…
No, sem se zmotil. Ne pozabi pa, da je zadnjo nedeljo po Y priletel en prav konkreten kamen. Da te le kdaj kakšen ne preseneti s slušalkami na uhah…
Pač…vsako tele ma svoje vesele, rečejo na celjskem… ;-). Pa brez zamere, delaj pač, kakor ti paše, se pa čudim različnim vzgibom, ki nas vodijo v hribe…
15 februarja, 2011 at 15:21
Zdravo Miha!
Vem, da ni varno po hribih lazit z glasnim mp3jev v ušesih, zato se slušalka vedno nahaja samo v enem, pa še ta je tako tiha, da slišim okolico. Se zavedam nevarnosti ki pretijo v hribih in ne rinem brezglavo v breg.
Je pa res, da mi vsakič tišina ne paše. Kdaj se v hribe odpravim z mp3 playerjem, drugič brez, tretjič s kolegi,…
Je pa res, različne stvari nas vodijo v hribe. Nekatere tišina, druge razgledi, tretji samopotrjevanje,… Mene predvsem občutek svobode.