Z AOjem smo se ponovno potepali v okolici planine v Lazu. Tokrat smo se s tečajniki odpravili plezati grapo med Kredo in Slatno, ter uživali v idealnih razmerah.

Po nesrečnem začetku ture1 so se stvari začele odvijati na bolje. Proti Lazu smo iz spodnjega parkirišča štartali okoli polnoči in planirali prihod na planino okoli treh ponoči. K sreči smo kmalu po začetku hoje “uštopali” prijaznega Bohinca2, ki nas je z avtom zapeljal do planine Blato, s čimer nam je pot skrajšal vsaj za uro in pol. Od tu naprej sem jo mahnil s smučkami, Domen in Berni pa peš. Pot se je neobičajno vlekla in nekje okoli druge ure smo prispeli v Laz. Na hitro smo spili še nekaj čaja in se odpravili v sobo, ki je bila mrzla ko hudič. Kako stopinjo pod nulo je bilo sigurno. Čeprav je bila noč kratka, ni bila sladka:) Zeblo je ko hudič!

Zjutraj se ob pol osmih prebudimo in odskakljamo v kuhinjo, kjer pojemo zajtrk in se odpravimo proti grapi. Ostali so štartali kakšnih 15 minut prej, ampak jih pod grapo ravno ujamemo.

Malo pod vstopom nase navlečemo pasove, v roke zagrabimo cepine in na nahrbtnike navežemo smuči ter se zapodimo do vstopa, kjer se tečajniki navežejo. In smo šli.


Najprej se ustavim na prvem štantu in malo poslikam, pri tem pa sem in tja malo pomagam tečajnikom.






Domen in Berni skočita skupaj z Bricom naprej in tako propade dogovorjeni foto-shooting:) Prav počasi poplezam dva cuga višje…


…kjer zopet malo poslikam dogajanje. Primož, Jože, Evgen,… na štantih:





Nekateri pa so že nadaljevali proti izstopu iz grape. Med prvimi kakopak Domen in Berni:), za njimi pa še ostali.




Kmalu je iz luknje priplezal še zadnji tečajnik a.k.a. Miloš3


Okolica, kot vedno, čudovita:

Iz vrha grape smo se odpravili naprej proti Slatni…



…od koder smo se spustili proti Hladilniku in po Hladilniku navzdol v razor.






Ko smo prišli na dno Hladilnika, pa smo se vsi po vrsti zagledali še v eno lepo grapco/flanko, ki se nahaja na levi strani Hladilnika. Brico se je odpravil pod njo preverit razmere in kmalu smo zaslišali: “Prnes cepine, dereze pa en štrk!”. Kmalu smo se tri naveze drenjale pod njo in ena za drugo odpikali proti vrhu. V grapi pa sam fern in led, prava poezija. Brico je sicer rekel, da je bila smer verjetno prvenstvena, ampak skoraj malo dvomim, da se kak Bohinc še ni podal v to smer, saj kar sama od sebe kliče po plezanju:)

Grapa med Kredo in Slatno:

Glede na to, da je bil za menoj kar naporen teden, saj sem plezal vsak dan od torka naprej, sem se odločil, da imam dovolj za ta teden in se odpravil v dolino. Še en čudovit dan v grapah. Opažam, da sem vedno bolj navdušen nad zimsko plezarijo.

Matej


  1. o tem kdaj drugič
  2. Boštjan, če me spomin ne vara
  3. spet imena in moj spomin. Upam, da sem zadel ime:)