Ker je danes pri nas rahlo snežilo, na Ljubelu pa po kameri sodeč že od včeraj zvečer, sva se z Remicam spravila na Triangel v upanju, da bova smučala po pršiču. Pršič je sicer bil, vendar pa ob enih popoldan nisva bila več prva na progi.

Mater, pozna sva bila. Šele ob enih sva se spravila iz Šenčurja, saj nama je obema pasalo danes malo potegniti spanec. Od Tržiča naprej je bila cesta že lepo pokrita s snegom, na vrhu pa je sneg kar lepo naletaval. Ker sva bila pozna, sva tokrat unovčila Jokerja(4€) in se z žičnico zapeljala do vrha Zelenice.


Po presedanju iz prve žičnice na drugo, sva nad seboj opazila, da se jasni. Begunjščica je bila obdana v meglo, nad nama pa jasno! Upala sva, da bova na vrhu Triangla deležna kakšnega sončnega žarka. Na žalost nisva imela te sreče. Na poti na vrh sva pod Begunščico videla skupino smučarjev, za katere sva sprva mislila, da so prišli iz Begunjščice. Kasneje sva videla pot iz vrha Zelenice in so samo prečili pobočje, da so lahko uživali v pršiču. Sicer jim verjeno ni bilo prav prijetno smučanje, ker so bili pod njimi kupi snega od plazu. Naj jim to v poduk! Medtem se nama je na desni strani odpiral čudovit pogled na Triangel in modro nebo nad njim.





Po prihodu na vrh sem na hitro pritisnil eno panoramo, potem pa sva z Remicam kar takoj napadla hrib. Po 200m sem že začel klet čez premajhne kože. Nove imam sicer naročene, vendar jih čakam že 14 dni. Obljubljene so jutri, komaj čakam. Tako pa sem moral, namesto po že narejenih “špurah”, hoditi in gaziti po svojih. Na vsako že narejeno serpentino sem jaz naredil 1,5-2 svoji. No, sem pa vsaj kilometrino nabral:)



Po skodelici čaja sva jo mahnila navzdol. Danes sem si zadal cilj, da bom tokrat poslikal tudi spust in ne samo vzpon. Po Murphiju je seveda šlo vse narobe in po prvi sliki je zmanjkalo baterije, tako da je Remic tokrat samo na eni sliki.

Ko sva prišla do cilja, sem hitro nataknil kože, Remic je svoj board zapel za ruzak in že sva jo mahala nazaj v hrib. Po dolgem iskanju moje steze sem jo le našel in jo veselo ucvrl na vrh. Seveda me je Remic kot ponavadi prehitel in imel na vrhu čas za en čaj več:) Tokrat nad nama ni bilo več midrine, ampak gosta megla. Tudi sneg je že veselo naletaval in mi zamrznil brado!


En kup premajhne kože:)

Tokrat je bil za slikanje na vrsti Remic. Prej sem sicer omenil, da mi ga je zagodil Murphy, ampak tokrat sem bil nanj pripravljen, saj sem imel v žepu dodatno baterijo.




Čeprav je Remic rekel, da so bile danes razmere slabe(glede snega), je bilo zame veliko bolje kot prejšnji teden. Vsaj sneg je bil bolj mehak, čeprav je bila proga kar precej zrita. Drugič bo potrebno zgodaj ustat, če bomo želeli uživati po deviškem pršiču.

Pa drugič več sreče.

Matej