Triangel – v družbi Polone
Hribi, Smučanje 25 januarja, 2009
2 dni nazaj me pokliče Polona in pove, da sta z očetom na podstrehi našla par turnih smuči in da bi sedaj rada šla en dan na poizkusno turno smuko. Pa sem izbral nekaj lažjega, saj tudi jaz nisem v dobri formi(še:P). Triangel se mi je zdel kot nalašč.
Ob devetih sva jo ucvrla od doma in jo mahnila proti Zelenici. Hitro sva se napravila, nataknila smučke in jo mahnila v breg. Polona je na začetku naredila še en kratek spust in ugotovila, da v desetih letih pozabiš smučat. Kasneje se je izkazalo, da le ni tako grozno, samo prvi metri so težki.
Kljub slabemu vremenu in obratovanju samo polovice žičnice, je bilo na Zelenici presenetljivo veliko ljudi. Še enkrat toliko pa je bilo turnih smučarjev. Vse skupaj je zgledalo kot kako romanje v Meko. Eden za drugim po par 10m razlike. Deževje pretekli teden pa je sprožilo tudi 2 plazu(prvega in drugega pri Y grapi).
Ko sva priletela ven iz gozda, se je odprl lep pogled na plaz pod Y grapo in med potjo sva opazila celo enega norca, ki je šel s smučmi na Begunjščico, kljub precejšnji nevarnosti plazov. Nekateri očitno nimajo meje ali pa radi izzivajo usodo. No, midva je nisva želela in sva se usmerila proti koči.
Pri koči je Polona rekla, da ona ne bo šla na Triangel in da naj nadaljujem na vrh kar sam. Medtem ko sem se s premajhnimi kožami(ja, še vedno jih čakam) matral priti na vrh Triangla, se je Polona povzpela kakih 10m višje po položnem delu in malo poizkusila smučati. Sicer bolj plug kot kaj drugega, ampak nekako je potrebno začeti. Meni pa je največ problema delal zadnji večji pukl, malo pod vrhom. Da se nebi matral, sem smuči kar snel in jih nesel do vrha. Je bila pa proga(levo in desno) precej zrita in si težko našel še kak nedotaknjen kos pršiča. Obljudenost Triangla ima svojo ceno. Mogoče bi imel v Suhem ruševju več sreče.
Spust iz Triangla do koče je minil kot bi mignil. Tam sem pobral še Polono in njene 3x predolge sulice. Tukaj pa se je začela zabava:) Polonin spust v dolino. Do druge postaje žičnice je imela kup problemov, saj je bila pot ozka in ni bilo možno zavijanje z njemini sulicami. Ni ostalo drugega kot pluženje. Na progi pa je bila zgodba popolnoma drugačna, saj ji je šlo smučanje prav dobro. Še 2-3 obiska smučišča in ene primerne smučke in bo taprava. Še malo jo moram hecat, pa bo tudi ona postala turna smučarka, čeprav sedaj pravi da je ona TRUE bordarka:) Pa kaj še!!
Nedeljski izlet se je tako končal srečno in dosegli smo zadane cilje: prva osvojitev Triangla in uspešen prihod Polone do avtomobila.
Matej
