Zima je že dolgo tu, snega tudi ne manjka, zato je bil čas, da otvorimo sezono turnega smučanja. In tako smo jo mahnili na prvi varen hrib, Blegoš.

Število prvotnih kandidatov se je krepko zmanjšalo zadnji večer pred izletom, tako da smo na koncu ostali samo trije. Ponoči je nametalo 25cm svežega snega, zato smo bili malo v dvomih, ali bo cesta splužena. Na srečo je bila splužena do asfalta in smo brez problema prispeli do kmetije odprtih vrat, kjer se cesta pozimi konča.

Nataknemo smuče in jo ucvremo proti Blegošu. Nismo prvi in najtežji del, gaženje, so opravili že predhodniki.




Ko prispemo do Kala, opazimo, da so naši predhodniki zavili proti koči, mi pa se odločimo za drugo smer in nadaljujemo naravnost mimo rampe. Ker nismo sledili predhodnikom, to pomeni, da smo morali od tu naprej gaziti. K sreči samo po 20cm svežega snega. Prečenje Blegoša po cesti se je vleklo kot jara kača. Kar ni in ni hoteli biti konca. Ko smo vstopili v gozd, sta čas in pot veliko hitreje minevala in kmalu smo bili iz gozda. Tam pa sta naju pričakala megla in veter. Z Guličem sva malo hitreje stopila, saj sva vedela, da naju na vrhu čaka zavetišče v bunkerju, Bizota pa je hoja v krplih že dodobra utrudila in se je zadnje strmine lotil bolj počasi.






Na vrhu se skrijemo v varno zavetje bunkerja in pomalicamo. Medtem Bizo še malo experimentira s svojo novo igračo in poslika bunker iz vseh zornih kotov.


Megla in zelo difuzna svetloba nista obljubljala najboljših razmer za spust. Najprej smo se spustili po flanki do gozda, kjer smo zavili levo v gozd in prečili do poseke, od tam pa gasa po poseki. Joooj, vam povem, za vriskat. Meter mehkega, suhega pršiča in popolnoma nedotaknjen teren. Razmer se ne da opisati z besedami. Za konec Bizo in Gulič še postrežeta s skokom čez korenino:)





Za razliko od večine otvoritvenih tur, ko ponavadi pod smučmi veselo škrta, je bilo danes stanje popolnoma drugačno. Pršič, pršič, pršič. Pri spustu smo hitro pozabili ves tisti sneg, ki smo ga morali gaziti na poti navzgor.

Matej