Obala jezera Agvatnet

Zadnje dni smo počivali, le jaz sem imel prvi dan preveč energije in sem na hitro skočil še do jezera Agvatnet in na sedlo Stokkvika.

Pri včerajšnjem prihodu v A in dobri večerji, sem se odločil, da naslednje jutro ne bom ležal, ampak bom že “zgodaj” zjutraj odrinil v hribe. Kaj čmo, 100km trekkinga mi ni bilo dovolj, Lofoti so čisto prenori, da bi poležaval pred šotorom. Tako ali tako pa me je to čakalo za zadnji dan naše nastanitve na Lofotih.

Prvič dan zagledam okoli štirih zjutraj, a se odločim, da je to čisto prezgodaj in se veselo uležem nazaj v toplo spalko.
Noč na Lofotih

Ko se naslednjič zbudim okoli sedmih, je stanje že boljše. Oblečem za tisto uro rahlo mrzle kratke hlače in majico, a ven, da bo kmalu vroče in bo še to odveč, ter krenem na pot. Današnji cilj je sedlo, ki vodi do jezera in plaže Stokkvika. Odpravim se proti parkirišču in skozi tunel, ter za tunelom zavijem levo proti jezeru Agvatnet. Dobih 14 minut porabim za obhod jezera, a občutek mam, da sem tam v trenutku. Okolica, pa čeprav sem podobno gledal že 10 dni, mi je še vedno noro lepa. Zanimive oblike hribov, ovalne oblike slaknih gmot,… pa na koncu jezera dolina Agdalen. Tako lepo zelena. Še posebno v jutranjem soncu se je zdela tista zelena barva prav umetna.
Tihožitje
Jezero Agvatnet
Granitni pesek
Greben
Dolina Agdalen

Ko sem dosegel konec jezera, se je začel vzpon na 400 m.n.v. Ravno pri začetku vzpona srečam enega mladeniča, ki se ravno vrača iz vrha. Malo debate o tem, iz kje je, koliko časa že banda na okoli, kje je bil,… in spotoma pove tudi, da se ne splača spustiti na drugo stran. Samo do sedla bo dovolj. Pa zagrizem v tisti klanec, čemur Norvežani reče zahteven, v Sloveniji pa takšna pot vodi skoraj na vsak hrib v Julijcih. Hitro sem na vrhu in razgled na sosednjo dolino očara.
Pogled proti jezeru Stokkvika

Moti me, da mi na levi pogled zastira hrib. Iz sedla preverim stanje in poiščem možno pot za vzpon na hrib. Pot je izpostavljena, večino časa vodi po mahovih in jo zato močno odsvetujem. Kakršen koli zdrs se konča z padcem v dolino in v najboljših pogojih s hudimi poškodbami. Odpre se mi pogled na greben, ki vodi na Gjerdtindan, pogled v Agdalen in na jezero. Na žalost je sonce ravno nasproti mene in ni mi uspelo narediti kakšne res kvalitetne fotografije pogleda proti A-ju.
Mahovje
Greben gore Gjertinden
Agdalen
Panoramski pogled proti jezeru Stokkvika
Iz hriba proti Agvatnet-u
Agvatnet in A v ozadju

Iz vrha opazim hišico ob robu jezera in se pri sestopu oglasim mimo, da malo ohladim razdražene noge in naberem malo barve. Za kopanje je bilo preveč vetra, pa tudi jezero ni bilo preklemano toplo.
Vikend
Temna Norveška voda

Pri vrnitvi v A naredim obhod in se povzpnem še na vrh rt-a, iz kjer se vidi celoten rt, kjer kampiramo, in vasica A.
Rt v Aju
Vasica A

Po vrnitvi pa se z Anjo odpraviva na sprehod v A. V vseh štirih letih, odkar hodim na Norveško in Lofote, si še nisem ogledal A-ja. Sramota!! Je prav prijetna vasica, v centru se nahaja tudi muzej ribolova. Motivov za slikat pa kolikor želiš.
V vasici A
V vasici A
A in vrh Tindstinden

Naslednji dan smo se odpravili nazaj proti Sorvagen-u, kjer smo se v istoimenskem jezeru tudi ves dan namakali in čakali, da švic odstopi iz naših prešvicanih teles. Mimogrede še pojemo kosilo/večerjo in operemo nekaj cunj. Zvečer pa se ob deveti uri ukrcamo na trajekt za Bodo. Počasi se izlet končuje:(
Katja se gre kopat
Branje
Vkrcavanje na trajekt

GPS sled: A – Stokkvika

Višinski profil
Dolina Bele Vode

Dolžina poti:5.1 km
Dolžina vzpona:2.3 km
Višina vzpona:619 m
Dolžina spusta:1.7 km
Višina spusta:215 m
Začetna višina:4 m
Končna višina:407 m
Minimalna višina:-2 m
Maksimalna višina:407 m

Matej