hribi, smučanje, plezanje,…

Prvi del trekkinga je za nami. Po obisku koče Monkebu in preživljanju prostega časa v hribih, smo se napotili v vasico Å, od tam proti slikoviti vasici Reine, potem pa z ladjico v Kjerkfjorded in od tam peš čez sedlo na belo peščeno plažo Horseid.

Po uspešnem sestopu iz koče Monkebu, smo se mimo jezera odpravili proti prikupni vasici z imenom Å. Do tja nas je vodila ozka cesta z mednarodno oznako E10 oz. King Olav’s road. Å je majhna vasica, skoraj na koncu otoka Moskenesoya. V preteklosti so se prebivalci te vasi ubadali predvsem z ribolovom, sedaj pa je vedno bolj pomemben tudi turizem. Velika večina turistov, takoj ko izstopijo iz trajekta v Moskenesu, najprej pridejo sem in od tu začnejo svoj izlet po Lofotih.

Za vasjo se nahaja velik plato, kjer turisti kampiramo. Na platoju imaš čudovit pogled na jug in vzhod, na zahodu pa se nad platojem dviga ogromna stena.

Na rt smo prispeli v večernih urah in si postavili kamp. Pred očmi smo imeli samo večerjo: “Mato, dj hit neki skuhi, midve sva lačne!” Ja ni bilo potrebno 2x reči, če je v igri hrana. In nas kuhalniček je že oddajal svoj glasen zvok.

Prav dolgo v noč nismo vztrajali, saj nas je v šotor pregnal hladen veter, ki je pihal iz juga tisti dan. Pa tudi sonce se je že skrilo za hribom. Nas je pa zato zbudila jutranja vročina v šotoru, ko ga je obsijalo jutranje sonce.

Današnji cilj je bil najprej 5km sprehod do vasi Reine, tam pa hop na čoln in z njim po Kjerkfjorden do naselja Kjerkfjord in tam preko prelaza do peščene plaže Horseid. Po slikah, ki sem jih gledal doma, je plaža nora.

In tako smo odbrundali po asfaltni cesti. Ponovno smo se sprehodili do pristanišča Moskenes in se med hojo večkrat ustavljali, saj sva s Katjo ves čas fotografirala.

Od Moskenesa nas je pot vodila mimo Djupfjorda do Reine. Pred zadnjim tunelom se lahko odpraviš tudi na vrh nad naseljem Reine imenovan Reinebringen in si ogledaš naselje iz ptičje perspektive. Iz omenjenega hriba je slikanih tudi veliko fotografij, ki jih lahko opazimo na razglednicah.

Ker smo v Reine prispeli 2 uri pred odhodom ladjice, smo imeli nekaj prostega časa in tako smo nahrbtnike odložili v bližnjem pokopališču in si tam skuhali eno juhico. Pokopališča na Norveškem so čisto drugačna kot pri nas. Nobenih okrancljanih grobov, na kilograme brušenega granita,… Samo nagrobnik in šop rož, povsod okoli pa lepa zelena travica.

Po kosilu se odpravimo naprej proti centru Reina, kjer se vkrcamo na ladjo. S seboj nismo imeli kron, samo € in kartico, zato smo morali plačati nekaj € več(30€ namesto 25€) kot bi sicer v kronah, a važno nam je bilo priti na drugo stran. In že smo dirkali s čolnom po Reinefjordu.

Med potjo tudi ponovno zagledam hrib, ki sem ga sam krstil za Half Dome.

Pa na drugi strani fjorda amfiteater steno. Za plezalce so Lofoti prava meka, saj je tukaj še polno nepreplezanih sten in polno možnosti za nove smeri.

Pristanemo v naselju, se skobacamo iz ladje in se odpravimo proti sedlu. Čaka nas dobrih 200 višincev v lepem popoldanskem soncu. Temperatura je ravno prava, okoli 12°C.

Zanimivo, ko pogledam t.i. Half Dome iz druge strani, pa spominja na steno El Capitan-a. 2 steni in v sredini steber oz. nos.

Na vrhu prelaza pa se odpre pogled še na steber in kasneje na ogromno steno gore Breiflogtinden.

No, pa seveda, odpre se čudovit na dolino Horseid!

Sestop iz sedla je nekoliko težji, saj nam probleme dela drseče blato in ogromno kamenja, po katerem je treba sestopati. Ves čas se bojiš zdrsa, čeprav si v podzavesti govoriš “Toj granit, to drži k šmirgl!” Kljub temu vidim spektakularni padec Anje, Katja pa se sooči s svojimi strahovi kot so sestopi po platah. Uspešno dosežemo jezero, tam natočimo vodo, nato pa sledita še dva kilometra hoje po občasno močvirnati travi. Tukaj brez dobrih gojzarjev ne gre, saj se občasno ugreza tudi do gležnjev in naprej. Na Norveškem prevladujeta granit in gnais, ki sta zelo kompaktni kamnini in za razliko od našega apnenca, ne vpijata vodo. Zato je tam toliko slapov, na vsakih 200m najdemo potoček in večino časa hodimo po razmočenem/močvirnatem terenu.

Ko dosežemo plažo, sta punci že zelo utrujeni in posledično malo smotani:) Poiščem primeren prostor za postavitev šotora. Ker na hribu ni pametne lokacije, se spravimo na mivko. Ne najboljša ideja, saj smo imeli naslednji dan povsod dovolj mivke. A kaj ko smo takrat mislili samo na to, da čim prej odložimo nahrbtnike in nekaj spravimo v naše prazne želodce.

Po večerji punci mraz prežene v šotore, jaz pa se odpravim na sprehod do plaže, da se malo ogrejem. Ko dosežem sonce, ima le-to ravno pravšnjo moč, da me lepo greje.

Slikanje je prava poezija, saj je sonce že nizko na nebu in svetloba je prava. Odpravil sem se na rt, se vsedel na ogromen balvan, ki se je enkrat v preteklosti privalil iz gore nad menoj in prisluhnil besnenju morja. Nekje v svojih mislih sem se zgubil za dobro urco. Morje pa se je pod menoj penilo in se besno zaletavalo v klife, kot da bi bilo jezno, da je doseglo obalo.

Pozno sem se primajal nazaj do šotora, a vseeno pravi čas, saj je sonca ravno pokukalo izza gora in obsijalo šotor. Nisem mogel spati, zato sem še malo posedal pred šotoram in nabiral vitamin D.

GPS sled:
Trekking – Lofoti 2011 – Kjerkfjord do plaže Horseid

Dolžina poti:	4 km
Dolžina vzpona:	1.5 km
Višina vzpona:	273 m
Dolžina spusta:	1.4 km
Višina spusta:	268 m
Začetna višina:	-0.3 m
Končna višina:	5 m
Minimalna višina:	-0.3 m
Maksimalna višina:	168 m

Kaj se je zgodilo naslednji dan, pa izveste v novi objavi…

Matej

---