hribi, smučanje, plezanje,…

Po končanem obisku Lofotov nas je čakala dolga pot nazaj proti Oslu in ogled mesta, potem pa hop na letalo in domov.

Potem, ko nas je trajekt iz Moskenes-a odložil nekaj čez eno zjutraj, smo se udobno namestili na marmoarnatih tleh terminala in tam prespali do jutra. Hvala bogu za terminal, saj je zunaj pihal orkanski veter. Zjutraj smo na terminalu tudi udobno pozajtrkovali, za piko na i pa nam je prijazna delavka v kiosku podarila še 3 wafle. JAYM!

Sledila je dolgotrajna vožnja z vlakom iz Boda do Trondheima. Dobrih 10 ur smo vijugali med hribi in griči, ves čas pa nas je spremljalo oblačno in, občasno, deževno vreme. V Trondheimu smo izkoristili uro prostega časa za kuhanje večerje. Paše pozna večerja! Na vlaku si izborimo dobre stole in že imamo vsi čez oči “spalne špegle” ter žagamo v noč. Zbudi nas jutranja svetloba, ko prispemo v bližino Osla. Do Osla moramo zopet z avtobusom, saj železnica še ni popravljena. Med zajtrkom na postaji se zunaj zjasni in izza oblakov pokuka sonce.

Odpravimo se čez cesto na streho Oslovške opere. Čudovit razgled nad Oslom in še prijetno mesto za nadaljevanje zajtrka in kuhanja kofeta.

Pa če smo že tukaj, si pa oglejmo opero že znotraj, si rečemo. Arhitektura preseneti na obeh koncih.

Sonce je že dodobra pridobilo na moči, zato smo se odpravili naprej raziskovati Oslo. Mimo železniške postaje in policijskega kamperja, kjer so opozarjali na tatove, smo se po glavni Oslovški ulici, Karl Johans gate, odpravili proti kraljevi palači. Ulica je bila polna ljudi, na vsakih 10m pa štanti teh in onih političnih strank, saj so se ravno pripravljali na volitve.

Katja je do palače prišla nekaj minut za nama, saj se je zamudila na enem izmed koncertov, potem pa smo se premaknili v senco v park. V Skandinavskih državah mi je zelo všeč navada, da ljudje poležavajo v parkih. Tega pri nas ne vidiš(vsaj ne v taki meri). V parkih poležavajo stari, mladi, študenti, direktorji,… Nekateri v parkih preživijo tudi tistih nekaj minut, ki jih imajo dnevno na voljo za malico.

Ravno, ko iz nahrbtnika potegnemo frizbi, začne rositi. Ker se bojimo večjega naliva, se odpravimo proti mestni hiši, kjer upamo na nekaj strehe. Na našo srečo dež do tja poneha. Pred mestno hišo je imel filharmonični orkester ravno generalko in Katja ter Anja se tam ustavita, jaz pa sem jo odbrundal v marino poslikat stare jadrnice in vojaške ladje.

Po končani vaji se odpravimo na travnik trdnjave Akershus in na dan privlečemo frizbi. Smeha in teka kot že dolgo ne.

Ko je prišel večer, smo se odpravili nazaj proti železniški postaji in od tam nazaj proti letališču, kjer smo v toplih spalkah prespali in se zjutraj vkrcali na letalo za Benetke. V Benetkah pa nas je pričakal izredno dober domači burek izpod rok Katjine mame. MLJASK! Po 14 dneh pa se je tako zaključil tudi naš trekking.

Za zaključek lahko rečem samo, da sem se imel izredno čudovito, odkril sem novo plast Lofotov, ko sem že mislil, da se videl vse in zopet dobil razlog, da se naslednje leto vrnem. Pa da ne pozabim najbolj pomembnega, imel sem čudovito družbo, s katero smo zmerom našli pravo odločitev.

Matej

---