Trekking – Lofoti 2011 – Leknes
Daljši izleti, Lofoti 2011, Trekking 1 septembra, 2011
Novo jutro, novi cilj: Leknes. Končno kava, zopet trgovina in pot nazaj v A.
Zjutraj nas zbudi neverjetna vročina v šotoru. Pa ja ni zunaj sonce? Iz šotora pomoli glava in kmalu se na njenem obrazu nariše ogromen nasmeh, ko nad seboj zagledam jasen dan in začutim, da je veter zamenjal smer. Piha jugo, lepo vreme bo!
Končno uspem poslikati greben na sosednji strani in si potihem želim, da bi bi enkrat taboril na vrhu le-tega in užival v razgledu. Mogoče naslednje leto. Hopa copa zamešamo zajtrk in opravimo jutranjo toaleto, potem pa nestrpno zbašemo stvari v nahrbtnike in hop na pot.
Nad Leknesom se še vedno zadržuje nekaj oblakov,
v smeri včerajšnjega prihoda pa je že lepo vreme.
Pa jo po cesti maširamo mimo ribiškega “naselja”, prečkamo most in že počivamo. Rame nas iz dneva v dan bolj bolijo, pa čeprav imamo nahrbtnike iz dneva v dan lažje. Zdi se nam, da nas sedaj, ko so lažji, še bolj bolijo.
Na križišču zavijemo levo, v smeri Leknesa. Juhej, še malo in smo tam. Kavo že vohamo:)
V mestu pa precej živo, pravo nasprotje hribov in trekking poti. Vsedemo se v kavarno nasproti Bunnprisa, v katerem kasneje nakupimo tudi nekaj hrane, med njimi tudi žar za enkratno uporabo. Danes bodo hrenovke na žaru! V kavarni: bela kava & kakav it is. Kava stane 30NOK, kakav 25NOK.
2 uri kasneje se sprehodimo do bencinske postaje, saj se za njo nahaja avtobusna postaja. Izza ovinka se prikaže avtobus, na katerega se ukrcamo. “3 students to A” rečem vozniku, in ta mi s prstom pokaže na LCD ekran: 140NOK. Ne vem, kje sem pobral podatek, da je cena avtobusa Leknes-A 140NOK/osebo. Spogledamo se in nasmejimo: “Na, pa mamo neki dnarja viška za Oslo!” In že ga dirkamo v 100km oddaljen A. Pa voznik sploh ne vozi počasi, ceste pa so tudi komaj dovolj široke za 2 avtomobila. Včasih gre na knap.
V A-ju si poiščemo lep kotiček na rt-u, kjer Anja hitro zakuri žar, saj smo bili že vsi trije neznosno lačni, s Katjo pa medtem postaviva šotor in razvlečeva nahrbtnike po vseh 40 kvadratnih metrih okoli šotora. Standardno balkansko selo je bilo ves čas okoli našega šotora:)
Na koncu pa za piko na I pa poskrbi še Tine! Pa ni to kak novi namišljeni prijatelj, ampak ime ene izmed Norveških mlekarn. Za zaključek izleta smo si privloščili še 1 puding(tam ga dobiš že skuhanega v tetrapak škatli) in vanilijev preliv. JAMY!
Ko se je sonce ponovno skrilo za hrib, pa smo se postrgali v šotor. Večeri in noči so HLADNE!
Matej
7 septembra, 2011 at 13:40
dneva, ko smo si privoščil kakao pa pečene hrenovke pa ne bom nikol pozabila!! 🙂
7 septembra, 2011 at 15:11
Those were the days, my friend:)
6 maja, 2012 at 18:07
Noro, noro, noro!!!
Cel tale blog je živa norišnica.. Jazzzz bi tud!!! Vsega kar se lotevaš/lotevate mi je prav pisano na kožo.. Pa večino teh krajev sem že videla in mi gredo kar kocine pokonci!
Srečko si, da veš!!
6 maja, 2012 at 19:58
Vem da sem:) A je včasih za to potrebno kdaj tudi stisniti zobe:) Marsikdo tega ne more in so mu zato nekatere stvari onemogočene:)
Sicer pa, pot pod noge in pogumno:) Vsakdo lahko, tako ali drugače:)
1 maja, 2016 at 17:03
Thanks. I think we1;72&8#ve all been guilty of oversharing about potty training at some point, myself included (as I alluded to in the post). But hey, if you can’t make fun of yourself, then who CAN you make fun of?