hribi, smučanje, plezanje,…

Že pred poletjem smo z Remicem in Vidmarjem debatirali o tem, da bi se poleti lahko odpravili v Dolomite. Remic in Vidmar sta imela plan prekolesariti celotno pot, medtem pa opraviti vzpone na prelaze Stelvio, Gavio in Mortirolo. Jaz in Andreja pa sva se kasneje zmenila, da greva zraven kot pomožna ekipa in medtem, ko bosta onedva gonila, skočiti še na kakšen hrib, ki jih v Dolomitih ne manjka…

Začelo se je tako, da sta Remic in David štartala en dan prej, saj sta morala najprej priti do Dolomitov. Že prvi dan ju je ujel dež in tako sta počakala kakih 100km pred italjansko mejo. Naslednji dan sva z Andrejo prišla za njima, jih pobrala in že smo leteli naprej proti Bolzanu. Že med potjo smo vsakih par kilometrov opazili trgovine, ki so bile prekomerno založene z jabolki. Ko smo prispeli v Bolzano smo ugotovili zakaj: cela dolina je posejana z jablani!

Ustavili smo se v Bolzanu, parkirali avtomobil in šli na sprehod po mestu. Dežja ni bilo več, mi pa smo imeli še več kot dovolj časa za sprehod po mestu. Tako smo se najprej odpravili do info točke, ki pa je bila na žalost zaprta(nič zato, bova naslednji dan z Andrejo skočila). Od tam smo jo mahnili proti parku, ki smo ga malo prej našli na mestnem zemljevidu. Na žalost je bil že zaprt, smo pa zato nakradli malo grozdja. Napotili smo se na naslednji park, ki pa je bil na široko odprt. Na prvih prostih klopcah smo posedeli in si ogledali okolico. “Mater, kje bomo spal, če pa ni nobenih travnikov, samo sadovnjaki”. Začelo je rositi in mi smo se spravili prot avtomobilu. Na poti nazaj smo opazili, da je v mestu “ŠTRUDL FEST” in so v eni dolgi ulici domačini ponujali štrudelj. Toliko na enem mestu ga še nisem videl. Ni pa bil boh ve kako dober(pečen je bil v testu za piškote, namesto v listnatem testu).

Ko smo štartali iz parkirišča se je začelo iskanje prenočišča. Tako težko najti en 3×3 travnik še ni bilo. Prevozili smo kakih 30km, naredili 1500m višinske razlike da smo končno prišli na višino, kjer očitno ne rastejo več jabolka in našli košček travnika, ki je bil sicer malo pod naklonom, ampak bolje to kot nič. Na hitro smo postavili kamp, skuhali en pasulj in se vrgli v spalke. KAKO SLABO PRESPANA NOČ! Štirje v enem šotoru, močan dež, še močnejši vetet, ki ti je stranico šotora ves čas metal v obraz,… Nismo kaj veliko spali. Kako smo bili srečni, ko se je končno začel dan. Smo se pa prebudili v sončen dan:) Razgled je bil fenomenalen (zvečer ga nismo opazili, ker je bila že tema, ko smo prispeli na “kamp plac”:)

Remic in Vidmar sta s kolesi štartala kar iz kamp placa, saj ju je čakalo 1300m spusta, midva z Andrejo pa sva se zbasala v avto in jo mahnila še v Bolzano v tourist office. Upali smo, da se bomo srečali pred vsponom na Stelvio, ampak sva bila midva z Andrejo že predaleč, ko smo se slišali po telefonu, tako da smo se zmenili, da se dobimo na vrhu. Stelvio je prelaz na višini malo več kot 2700m, tako da ju je čakalo 2500m višinske razlike. Je tudi mejni prelaz, sej se iz Stelvia lahko pride tudi v Švico.

Pot proti vrhu se nama je, kljub temu da sva šla z avtom, precej vlekla. Tako od “oka” bi rekel da sva potrebovala vsaj eno uro, da sva prišla na vrh. Na začetku pot vodi po gozdu in ne ponuja kakšnega posebnega razgleda, proti vrhu pa se odpre in ponudi fenomenalen razgled. Na poti sva ves čas srečevala motoriste in kolesarje, saj je za njih to prava meka, čeprav po moje preveč obljudeno. Sploh za kolesarje.

Na vrhu Stelvia sva parkirala. S parkirišči na vrhu ni problema, saj jih je dovolj. Izza vogala je ravno prišla skupina smučarjev, ki so cel dan uživali na smučanju(AVGUSTA!!!!!).  Po hitrem pogledu na okolico sva prec našla najih vrh(najbližji in najvišji 3100m). V ruzak sva nametala obvezno opremo in jo mahnila. Slabe pol urce in bila sva na vrhu.

KAKŠEN RAZGLED! No ne bom razlaga, poglejte slike. Če to ni poezija! Kljub močnemu in hladnemu vetru sva na vrhu ostala kar kake pol ure. Medtem je Andreja naredila kup slik, s katerih je kasneje sestavila panoramske slike. Na poti navzdol sva jo po grebenu mahnila še na sosednji hrib, kjer sva na vrhu našla kosti?! Še sedaj nama ni jasno kaj počnejo tam. Če kdo ve, prosim razsvetli nas:)

Kot da bi bili zmenjeni, smo se z Remicam srečali ravno pri avtomobilu. Midva z Andrejo sva jo prisopihala iz hriba, on pa je ravno prispel na vrh. Hitro sva odprla avto, da je dec prišel do hrane, saj je vso hrano pozabil v avtu in tako nista imela ničesar za jesti med potjo. Niti cukra. Kakšne pol ure za Remicem je na vrh prispel še David. Po končanem nažiranju s cukrom in sendviči sta se onedva spravila v dolino s kolesom, midva pa z avtomobilom.

Spustili smo se v dolino in na koncu spusta parkirali avtomobil ter na travniku postavili šotor, češ saj ni okoli nas nobenega mesta oziroma vasi. Bolj se nebi mogli motiti. 200m naprej je bil Bormio. Zvečer smo skuhali še eno toplo jed, malo podebatirali o planih za naslednji dan in se odločili, da gremo na izlet v hribe.

Zjutraj smo skočili v tourist office po informacije o tem, kam bi se lahko odpravili, ampak nam njihovi zemljevidi niso bili kaj veliko v pomoč. Vseeno smo iz kupa zemljevidov izbrskali nekaj uporabnega in odšli na pot. Kakih 20km izven Bormia smo parkirali avto na kakih 1300m višine in jo ucvrli v hrib. Plan je bil greben na 3000m. Pot je bila na začetku zelo strma in moram priznati da sem bil kar hitro uničen. Ko smo prišlo na odprto se je naklon malo znižal. Pot smo končali na dobrih 2500m, saj je bil veter premočan in termeratura prenizka za nadaljevanje. Pa tudi greben je bil v oblakih.

Po vrnitvi v dolino smo se odločili, da se tokrat namestimo v kampu, saj je bil že čas, da se malo stuširamo. Predvsem Remic in Vidmar:) Našli smo odličen kamp malo ven iz Bormia. Takoj smo zasedli bojno pozicijo blizu kamina in ga zakurili. Medtem, ko je Vidmar skrbel za ogenj sva z Andrejo skočila v trgovino po hrenovke in krompir. Ko sva se vrnila je bila plata že prijetno segreta. Verjetno nas je cel kamp sovražil, saj smo jim prekadili vse cune, ki so jih sušili. Hrenovke in pečen krompir sta bila fenomenalna! Med postopkom je mimo nas prišla še ena Italijanka in nekaj govorila o pasuših, češ ali smo jih pokazali na recepciji, ampak mi smo samo uporabljali namig iz nekega srbskega filma “Ti mu samo pali Yes”!

Naslednji dan sta se naša kolesarja odpravila na Gavio, midva z Andrejo pa tudi. Pogled je že med potjo očaral(na poti je ena gora zgledala enako kot Mount Everest), na vrhu pa naju je presenetil ledenik v daljavi. Padla je ideja, da bo to danes najin cilj. Pot pod noge in že sva jo mahala. Se mi zdi, da sva rabila slabi 2 uri do tja in enako nazaj. Tam pa sva seveda naredila obvezno pavzo(Jaz sem moral malo zaspati. Nekako se mi to vedno dogaja, ko dosežem cilj ture.). Lep ledenik, škoda ker nisva imela derez. Je pa sprehod po ledeniku nevaren, saj sva pri hoji naletela na strugo, ki se je končala v breznu, globokem kakih 10m. Verjetno iz tam ven ne prideš živ.

Po končanem počitku sva naredila še eno panoramo pogleda nazaj proti Gaviu in jo mahnila nazaj, kjer sta naju že čakala kolesarja.

Zopet smo na hitro rekli par besed o najinem izletu, nato pa jo ucvrli proti dolini, saj smo morali poiskati še en primeren prostor za prenočitev. Med potjo smo se ustavili še na kofetu, David pa je medtem kupil še kremo proti opeklinam, saj je bil od sonca dodobra opečen. Prenočišče smo našli v vasi pod prelazom Mortirolo. Nasproti pokopališča je fino parkirišče, pod njim pa ploščad, ki ponuja odličen prostor za postavitev šotora.

Zjutraj sta kolesarja po standardu sedla na kolo in jo mahnila po bregu navzgor, midva z Andrejo pa na vrh imenovan Križ(Croce). Začela sicer nisva na markirani poti, ampak sva jo po kakih 15min hoje našla. Še dobro, saj gre markirana okoli rit v “varžet”. Slabo uro in bila sva na vrhu. Ker pa sva imela še veliko časa, sva jo mahnila po grebenu še do zadnjega hriba. Po celem grebenu je bil odličen razgled na okoliške hribe, tako da je andreja izkoristila priložnost za izdelavo par panoram. Nazaj pri avtu sta naju že čakala Remic in David.

Kolesa smo vrgli na streho, v GPS vpisali Šenčur in jo mahnili nazaj domov. Vožnja je trajala kar celih 8 ur, čeprav smo imeli za prevozit samo 500km. Odsotnost avtoceste in prelazi imajo svojo ceno.

Po končanem izletu smo se odločili, da naslednje leto ponovimo izlet v Dolomite. Verjetno po drugačni poti, več ljudi, kombi,… ampak definitivno se pojavi v Dolomitih!

Matej

---