hribi, smučanje, plezanje,…

Po dveh dneh plezanja v plezališčih sva se odločila, da se preizkusimo še v balvaniranju. Padla je ideja, da bi skočili na, Markotu dobro znan, otok Hönö. Prec za akcijo so bili tudi Franzoc, Čeh in Nemka:) 5 v avtu, 4 ruzaki + 1 crashpad. Bili smo nabasani kot češki ruzak.

Čeprav smo zjutraj v kuhni zgledali kot kup nesreče, smo se takoj po prihodu na Hönö razživeli. Iz parkirišča je kakšnih 10 minut sproščene hoje po urejeni potki.

Za začetek smo se odpravili do enega osamelca, kjer je bilo tudi nekaj lažjih problemov. Toliko, da smo se ogreli in da smo pregnali te turobne oblake, ki so nam pili motivacijo.

Po začetnem ogrevanju pa so fantje želeli naprej proti nedokončanim projektom. Mene je malo skrbelo, kaj bom počel tam, a na Hono-tu je toliko potenciala, da čisto povsod lahko sestaviš kak problem. Na vsake toliko časa je izza oblakov pogledal tudi sonce in obetal lepše vreme.

In smo prispeli do ptičje opazovalnice in Maretovega 6a problema, s katerim se je nazadnje neuspešno mučil. Očitno je bila tokrat ravno pravšnja mera vetra in mraza, da so grifi dobro prijemali in vzpon mu je uspel v prvem poizkusu.

Z istim problemov smo se trudili tudi vsi ostali, a je še najdlje prišel Francoz.

Nad nami se je že razkadila oblačnost in zaželeli smo si malo več sonca, saj smo se nahajali na severno-zahodni strani skalne gmote. In smo šli za nosom na sonce in proti novemu problemu/projektu.

Na cilj sem prispel z odprtimi usti: “FAK JE HUDO!” Verjetno nebi bil takega mnenja, če nebi bilo sonca, saj le-to tako lepo obarva že tako barvito kamnino. Pa smo se pognali v HighBoulder:)

Medtem ko so se ostali mučili z problemom, pa sem jaz šel na lov za lažjimi problemi. Našel sem jih nekaj 10m stran. Lepe plitve tanke poke in ravno prav visoke, da sem se udobno počutil tudi brez crash pada.

Okoli četrte ure smo se odpravili nazaj domov, saj je moral Mare na faks. Isti dan zvečer je v Göteborg prispela tudi Katja, ki se je te dni mudila v Stockholmu.

Naslednji dan je vsako upanje o plezanju odpadel, saj je Mare zbolel, zunaj pa je deževalo.

Ni ostalo drugega, kot da se s Katjo odpraviva v plezalni center nedaleč od kampusa. Tam odkartava po cca 15€/osebo in se lotiva plezanja. Za Katjo je bilo to prvo srečanje s steno in tako sva se lotila malo lažjih smeri. Na žalost sva zaradi pravil lahko plezala samo na boulder steni, saj brez opravljenega tečaja ne smeš varovati. Kljub temu sva srečala nekaj poznanih obrazov, ki pa so imeli dovolilnice in tako splezala tudi nekaj daljših smeri.

Naslednji dan nam vreme zopet ni bilo usojeno, saj so zunaj prevladovali oblaki, povsod pa je bilo še vse mokro od včerajšnjega dežja. Sredi dneva pokliče Čeh(Tomas, če me spomin ne vara) in vpraša, če smo za gutrno v parku? “Ja sevede de smo!”

Eno uro kasneje se dobimo v enem izmed Göteborških parkov in napnemo gurtno.

Medtem ko se mi zviramo po gurtni in debatiramo, se Katja spravi na bližnjo klopco in se potopi v knjigo. Mi smo pa medtem deležni prenekaterega pogleda firbčnih Švedov.

V petek smo, kljub slabi napovedi in slabemu vremenu, odšli proti severu pogledat to znamenito pokrajino Bohuslan in njihova plezališča, ki so zastopana v filmu Crackoholics. Zaradi slabega vremena smo obiskalo samo eno, katerega vodniček in koordinate mi je poslal Jan. Nahaja se zraven stare cerkve in pokopališča. V lepem vremenu zna bit prav lepa lokacija z čudovitim razgledom. Tokrat temu ni bilo tako, saj je kar fino namakalo. Vseeno smo videli kako zgleda zadeva. Nas ni prepričalo. Mogoče bi nas v lepem vremenu:)

Matej

---