hribi, smučanje, plezanje,…

V naslednjih dveh dneh smo plezali v plezališču Castelo dell’iride v okolici vasi Masua in bolderirali na plaži Billabong.

Zjutraj se zbudimo: eni na tleh, drugi pod mizo, tretji na mizi. Sledi zajtrk, pospravljanje in odhod proti izbranemu plezališču Castello dell’iride v vasi Masua.

Pot nas zopet pelje slabih 6km po razritem makadamu. Tokrat je okolica bolj odprta in ponudi s čudovitim razgledom in ruševinami, tako da je premagovanje lukenj manj mukotrpno. V tem koncu Sardinije so včasih kopali železovo rudo¹. Brazgotine so vidne še danes, saj je po okoliških hribih polno poti in ostankov odprtih kopov.

Ko smo ponovno zapeljali na asfaltno cesto, smo bili v bližini mesta Iglesias, skozi katerega smo se samo na hitro zapeljali in nadaljevali naprej proti Masui. Vidmar in ostala kompanija v Golfu so se ustavili v mestu na kavi. Malo izven mesta se ustavimo na čudoviti razgledni točki in malo poslikamo, v daljavi pa tudi že vidimo naše plezališče.

Ko prispemo do plaže, nekaj časa iščemo plezališče in se naposled odločimo, da nadaljujemo po makadamski poti, kar se izkaže za pravilno odločitev. Peljemo se mimo borovega gozdička, kjer smo kasneje tudi prespali in parkiramo pri tabli, ki označuje parkirišče.

Zaradi vročine ni neke velike motivacije za plezanje, ampak naposled se le nekako postrgamo proti steni. Dokaj dobro shojena pot nas pripelje na začetek sektorja, kjer skala zgleda precej krušljiva, zato nadaljujemo naprej ob steni, kjer se skala najprej spremeni v zelo špičasto in ostro², nato pa se pred nami narišejo čudovite platke. Tukaj bomo!

Zopet čudovita plezarija. Smeri so logične in sledijo lepi liniji. Nekatere smeri so bolj po na redno navrtane in imamo svedre na 3-4m. Če pod nami nebi bilo rudnika, bi bil razgled iz plezališča prav magičen, tako pa rudnik malo kvari sliko.

Ko se sonce skrije za goro, se odpravimo nazaj proti gozdičku, kjer je David že napel slackline. Malo smo se razgibali, potem pa brž kuhati večerjo, saj nas je popoldansko plezanje naredilo lačne.

Zjutraj je Nina vstala pred ostalimi in izkoristila svetlobo vzhajajočega sonca za nekaj lepo zajetih trenutkov.

Kmalu sem sledil še sam.

Ker so ostali še kar spali, se je Nina odločila, da jih vrže pokonci z jutranjo telovadbo.

Po zajtrku smo napeli še drugi slackline in tako je minilo dopoldne in kos popoldneva.

Sredi popoldneva se odločimo, da imamo dovolj in se odpravimo proti sredini zahoda v boldersko “plezališče” imenovano Billabong. Najprej se zapeljemo v Iglesias v trgovino.

Od tam do vulkanizerja, kjer je None zakrpal gumo, ostali pa smo se v senci hladili s hladnim pivom.

Še dobro uro in malo kreganja po italijansko na avtocesti in že smo bili na plaži.

O kakšnih bolderjih ne duha in sluha. Pogledamo v vodniček za namige, kjer preberemo, da bi domačini omenjeno plezališče radi zadržali zase. “Hudiča!” smo si rekli, “zastonj se pa nismo vozili.” Nekateri se odpravijo kopativ morje, drugi raziskovati levo stran obale, midva z Primožem pa se odpraviva na desno. Dobrih 200m naprej od parkirišča najdeva previsno steno iz peščenjaka in sledove magnezija. TO BO TO! Pokličeva ostale in začne se akcija:) Velja omeniti, da pa je plaža izredno čudovita. Droben kristalno bel pesek, ki se nadaljuje še naprej v morje.

Medtem Polona uvede novo disciplino: bolderiranje s kiklo:)

Velja omeniti, da je plezališče polno komarjev. Med plezanjem niti ne motijo toliko, saj te toliko navija, da komarjev niti ne registriraš. Popolnoma druga pesem je, ko nehaš plezati oziroma ko začneš jesti večerjo. Večerja je zgledala tako, da se je vsakdo od nas sprehajal gor in dol po makadamski cesti s krožnikom in jedel, saj na mestu ni bilo za zdržati.

Sprva smo planirali prenočiti kar pod bolderji in zvečer še malo plezati, ampak zaradi komarjev ni bilo za zdržati. Padla je odločitev, premaknili se bomo na vzhodno obalo v mesto Siniscola.

Zemljevid:
Sardinija – Masua in Billabong

Matej

---