hribi, smučanje, plezanje,…

Slabo vreme naju je pregnalo iz Norveške na Švedsko. Mimo Geila in Drammna sva se zapeljala proti jugu Švedske, kjer sva obiskala ogromno boulder področje imenovano Kjugekull, švedski Fountain Blue.

Zjutraj zaslišiva dežne kapljice, ki padajo na šotor. Vremenoslovci so zopet točno napovedali vreme. Na hitro pospraviva vlažen šotor, se usedeva v avto in v GPS vneseva Oslo. Pot naju pelje mimo Eidfjorda, od kjer se dvigneva za 1200 v.m. Spotoma obiščeva ogromni slap Voringforsen in dva manjša, ki se zlivajo v isto sotesko.

Vožnja po platoju je ponavadi meni izredno lepa, tokrat pa malo manj, saj je bilo vse v oblakih ali megli.

Iz platoja se spustiva v Geilo in se po znani cesti peljeva naprej proti Oslu. Kakih 20km pred Oslom vstaviva na počivališču in si privoščiva gotovo jed: filane paprike. Tokrat, začuda, Mare ne poje veliko in moram dokončati še njegov delež. Po končanem obroku potarna, da se ne počuti najbolje in me prosi, če lahko jaz peljem naprej. Ni problema.

V Oslu se ustaviva in vrneva vodničke. “Thank you very much!” in greva nazaj proti Drammnu na otoček, kjer bova prenočila. Mare vzame šotor in gre naprej, jaz pa nabašem celega hudiča v crash-pad in odkobacam za njim. Ko pridem na otok, Mare že sedi na kamnu in veselo bruha. Je blo kuj 2dcl minusa.
“Ja živijo filana paprika! Dj mi brisačko” mi reče.
”Ti si ga kar na easy vzem.” mu odvrnem, ker ga nisem dobro razumel, kaj je rekel.
”Brisačko m’dej!!”

Medtem jaz postavim šotor in Mare se prec zakotali notri. Medtem, ko Mare spi, jaz do konca preberem Štoparskega vodnika in se potem tudi spravim spati, saj je začelo deževati.

“Zeeeeeeh!” se prebudi Mare 16 ur kasneje in pri tem iz postelje vrže tudi mene. “A je kej bol?!” ga povprašam. “Bo!” odvrne. Pospraviva in gasa na pot.

Mimo Drobak-a, kjer plačava mostnino, se odpraviva proti Norveško-Švedski meji in jo doseževa v manj kot uri. Takoj čez mejo se zapeljeva do prvega nakupovalnega centra, kjer dvignem denar in kupim nenormalno poceni hrano. Za salamo SAMO 4EUR?! Potem pa še natočiva polni tank bencina in odštejeva cca 1,3EUR/l, kar je zopet drobiž v primerjavi z Norveškimi 1,6EUR/l.

Malo naprej od Goteborga narediva pavzo in si privoščiva pošten sendvič s salamo. Pozdravit naju pride še ena Norveška Hrvatinja, ki se ravno vrača iz morja. Spotoma nama pove, da je v Nemčiji dež, nižje dol pa vroče. Fest, a midva še ne greva domov.

Od postajališča odrineva naprej proti Kristianstad-u in najini destinaciji, Kjugekoll. Dobri 2 uri kasneje sva na destinaciji. Odpraviva se v park in si ogledava balvane. Nori problemi, več kot 1200 jih je. Sam park je precej podoben francoskemu Fountain Blue-u, le da tukaj stvar ni tako zelo urejena, kot tam. Je pa ambient precej podoben. Mene začne boleti glava in predlagam odhod. Ne najdeva nobenega pametnega placa za spanje, tako da na koncu parkirava kar na počivališču, na katerem pa ni dovolj prostora za šotor. Preskočiva ograjo in se sprehodiva do jezera, kjer postaviva šotor. Upava, da ne bo lastnika pašnika okoli.

Par ur kasneje:
”Ja živjo salama!” se zasliši iz mojih ust.
”A tej zakemal?” pravi Mare.
”Ja kwa pa!”

Zjutraj naju zbudijo krave z glasnim mukanjem in iz preventivnih razlogov se rajši prestaviva na drugo mesto(N56,07014° E14,34028°). Nekaj najbolj napornega do sedaj se mi je bilo premakniti 100m do avtomobila.

Malo sem bled, a ne?!:) V glavnem, na novem počivališču zaspiva in gladko spiva do dvanajstih. Ko se zbudim, me za piko na i, piči še čebela v brado. “RESNO?!”

Matej