hribi, smučanje, plezanje,…

Šesti dan smo preživeli v trad plezališču Kolsas, sedmi dan pa ob jezeru in plezališču Damtjern.

Ponoči je začel pihati veter. Leni kolikor smo, se nam ni dalo v avto po šotor, ampak nas je raje zeblo. No, vsaj jutro je bilo jasno, za razliko od ostalih dni. Zaradi vetra ne kuhamo kave na obali, ampak se zapeljemo proti plezališču in tam na parkirišču(N59,91198° E10.52040°) pozajtrkujemo. Ta dan smo prvič plezali na trad način oziroma smo sami postavljali varovanja v smereh. Na Norveškem se, za razliko od Amerike, veliko uporablja jebice(zatiče) in manj frende(metulje).

Po zajtrku spakiramo nahrbtnike in zagrizemo v hrib. Dobre pol ure hoje nas pripelje najprej na razgledno ploščad, potem pa na vrh hriba Kolsas, iz katerega je čudovit razgled na mesto pod njim, otočke in morje.

Iz vrha hriba se vrnemo kakih 30m nazaj in navzdol pod steno, kjer je plezališče. Nekaj časa iščem sektor v vodničku, potem pa Mare za pas zatakne metulje in jebice, ter se poda v prvo trad smer z oceno 3+. No, smer je bila vse prej kot 3+, prej 5b, sploh glede na pomanjkanje prostora za nameščanje varovanja.

Barbi na hitro butne še eno čudovito poko, potem pa se premaknemo v desno, kjer je stena bolj položna, smeri imajo oceno med 3 in 4, mest za postavljanje varovanja pa je več kot dovolj. Vsak spleza eno smer in nepopisno uživa med zatikanjem jebic. Metuljev sploh ne rabimo! 

Za zaključek gremo še eno čudovito 5b po poki/zajedi. Prav pika na i za današnji dan. Utrujeni in zadovoljni s količino plezanja se vračamo proti avtomobilu.

Odločimo se, da bomo večer in noč prebili ob jezeru v bližini plezališča Damtjern. Zapeljemo se na parkirišče(N59,79915° E10,27949°), kjer za mizo(po dolgem času) povečerjamo, po večerji pa z Maretom napneva še gurtno. Barbi se zaradi komarjev odloči spati v avtomobilu, midva z Maretom pa kar pod milim nebom.

Zjutraj nama pride Barbi skuhati kavo. Toplo sonce nas greje in prav nikamor se nam ne mudi. Z Maretom se malo zvirava po gurtni, pijemo kavo, Mare preganja račke in podobne traparije.

Ko želimo štartati proti plezališču, se nebo pooblači in ponovno se vsuje dež. Sicer ne veliko, a dovolj da je zmočil cesto. Namesto v plezališče, tako zavijemo v trgovino in spotoma poiščemo še internet, kjer preverimo emaile. V trgovini kupimo hrenovke in ob jezeru zakurimo ogenj. Ker se z Maretom že nekaj časa nisva umila, izkoristiva slabo vreme za kopanje v jezeru, ki je imelo več stopinj kot okolica. Sledi pojedina z rasta solato.

Po kosilo se vseeno odločimo iti v plezališče. Morda so smreke zadržale dež in so stene še vedno suhe. Po prihodu nas preseneti tudi odprti del plezališča, saj je stena suha. Slippery Joe je prva smer, ki jo z Maretom napadeva. Definitivno si zasluži ime. Tudi sosednji smerci po pokah sta za prste obliznit.

Zvečer se odločimo, da imamo dovolj Osla in okolice in se odpravimo proti dolini Nissedal, kjer imamo plan plezati balvane in dolge hribovske smeri. Po besedah Barbinega kolega, v Nissedalu začnejo svojo trad hribovsko plezanje skoraj vsi Norvežani. Na pol poti nas ulovi tema, zato na enem izmed počivališč(N59,07069° E9,34648°) ustavimo, pojemo večerjo in zaspimo. Barbi je spet fina( 🙂 ) in gre spati v avto, midva z Maretom pa na pomol. Sredi noči, ali je bil jutro, sej ne vem, ker je itaq večino noči svetlo, naju zbudi dež. Postaviva šotor in gladko potegneva spanec do devete ure.

Matej