hribi, smučanje, plezanje,…

Kot rečeno, sledi nadaljevanje  objave Dolomiti in Švica – v osrčju alp. V prvi objavi sem opisal pot med Kranjem in Naturom, tokratni opis pa nas popelje iz Naturna do Švicarskega mesta St. Moritz.

4 DAN:

Zaradi varnosti zjutraj ne spimo dolgo in imamo ob osmi uri že vse pospravljeno in spakirano. Kolesarji se odpravijo umiti v bližnji kamp, spremljevalna ekipa pa pospravi robo in se napoti na dogovorjeno mesto, kjer Kozjeka čakamo slabih 20 minut. Ker ga po 20 minutah še vedno ni, preverimo kampe, a ga vseeno ne najdemo. GSM mu seveda ne deluje. “Nič, pojdimo naprej, bo že prišel za nami.” Medtem ko se David in Luka odpravita proti naslednjemu checkpointu, Prato allo Stelvio, se mi zapeljemo v Merano, kjer dvignemo Remičev kolo. Na kolesu se lepo sveti nov menjalnik. Kolo naložimo na streho in se odpravimo proti Stelviu. V Prato allo Stelvio oddamo Remica in se odpravimo proti vrhu prelaza.

Sprva pot vodi po gozdu, ki pa se kmalu konča in odpre se čudovit pogled na goro Ortler. Na vsake toliko časa se ustavimo, saj je pokrajina tako lepa, da moram fotografirati. Puncama je šlo to verjetno hudo na živce:) Kmalu prispemo do hotela Franzenhohe, ki se nahaja kakih 500m pod vrhom, kjer si vzamemo trenutek za občudovanje prelepe gorske pokrajine. Zanimivo, kako je tukaj na višini 2300m še vse zeleno, medtem ko je pri nas sama skala. Naredimo še zadnje višinske metre in prispemo za vrh prelaza.

Na vrhu se najprej odpravimo do geocacha Tibethaus, ki se nahaja na vrhu prelaza. Kljub kilometrini, rabimo kar nekaj časa, da ga uspemo najti. Podpišemo se v dnevnik, skrijemo in se odpravimo na bližnji vrh Monte Scorluzzo(3100m). Ker se prelaz Stelvio nahaja na 2750m, nas do vrha, kljub višini več kot 3000m, ne loči veliko. Pot najprej vodi po makadamski poti, potem pa preide v markirano stezico. V dobrih 45 minutah smo na vrhu. Med potjo se pogovarjamo o tem, kako se pozna nadmorska višina, saj smo bili zadihani veliko prej kot ponavadi.

Na vrhu nismo prav dolgo, saj so se nad nas zgrnili oblaki in postalo je hladno.

V bližini avtomobila najdemo tablo z zemljevidom. Prvo jo dodobra poslikamo, potem pa podrobno pregledamo in se odločimo o ciljih za naslednje dni. Šli bomo do jezera Lago di Cancano. Že doma mi je kolega iz couchsurfinga svetoval obisk te gorske doline. Ko pogledamo po dolini navzdol, opazimo v daljavi naše kolesarje. Ker imajo do vrha še kar nekaj kilometrov, se z Vito odpraviva še na sosednjo stran prelaza, Barbi pa počaka na kolesarje. Med hojo zaslišiva glasen žvižg. “SVIZEC!” In res, 5 metrov pred nama se na skali repenči svizec. “Škloc škloc škloc” padajo slike. Kje je “tavelk” objektiv, ko ga človek potrebuje. Ko prispeva na vrh, opaziva, da je ta stran veliko lepša in ponuja več razgleda kot sosednja Scorluzza. Škoda, da smo jo najprej mahnili na drugo stran. Pod nama na eni strani vodi, po kateri smo prišli, na drugi strani pa vidimo cesto, ki pelje v Švico.

GPS sled poti:
Sprehod po prelazu Stelvio

Dolžina poti:	8.1 km
Dolžina vzpona:	3.7 km
Višina vzpona:	1291 m
Dolžina spusta:	3.9 km
Višina spusta:	1161 m
Začetna višina:	2644.2 m
Končna višina:	2774 m
Minimalna višina:	2644 m
Maksimalna višina:	3097 m

Ko prispeva nazaj do avtomobila, je tam zbrana že vsa kompanija. Bašejo se s cukrom, saj jih je pot na Stelvio dodobra zdelala, kljub dobri pripravljenosti. “A gremo dans v Izolacijo v kamp an? Pa magari za 2 dni, da se mi mal spočijemo” pravijo kolesarji. Ja ni problema, z veseljem. V tem kampu smo bili že lansko leto in nam je v spominu ostal zaradi kamina, ki ga premore. Na poti navzdol smo se ustavili še ob slapu, ki teče ob poti. GPS nas je nato po ovinkasti poti vodil do kampa. Upal sem samo, da bo okolica kamina prosta in da bomo lahko tam postavili naše šotore. In res, bilo je prosto!

Medtem ko mi postavljamo šotore, se primaje tudi drugi del skupine. Med potjo so se ustavili v trgovini in nakupili en kup hrane za na žar. Remic je ta dan praznoval rojstni dan in je malo počastil. Še dobro niso začeli zlagati hrane iz vreč, sem jaz že imel zakurjen ogenj. Pri sosedu smo si za nedoločen čas sposodili par kosov polen, ki sem jih z nožem uspešno razcepil na manjše kose¹.

Med mojo pripravo ognja in ogrevanjem plate, so ostali narezali hrenovke in zelenjavo. Med peko pa so poskrbeli še za kruh in krožnike.

Po večerji smo odšli na recepcijo, kjer smo plačali prenočišče za 1 dan. 7 oseb, 2 šotora in avto sta nas prišla 40€. Drobiž. V WCju smo imeli neomejene količine tople vode. Ampak samo fantje, punce so imele samo hladno vodo pod tušem. Revce!

GPS sled:
4 dan – Naturno – Stelvio – Isolaccia

5 DAN:

Naslednje jutro začnemo z zajtrkom in ogrevanjem na gurtni. Remic in Derlink jo skočita na prelaz Gavio, Vita, Barbi in jaz pa se odpravimo pogledati jezera. Davidu dam 100€, da bo plačaš kamp še za en dan. Do jezer vodi serpentinasta pot, ki se hitro dviguje. Malo pod vrhom se mi, med občudovanje stene, nekaj zasvetlika. “OPA!” Rikverc na parkirišče in stopim ven iz avtomobila. “Lj svedr! Pa še en, pa še en! Ei, toj plezališče! To mormo it, jz morm lezt!” sem se drl pod steno. Sprejmemo skupno odločitev, da gremo do vrha in se na poti nazaj ustavimo ter splezamo par smeri.

Na vrhu parkiramo na večjem parkirišču in se odpravimo do ogromnega jezu, ki zadržuje vodo za hidroelektrarno v dolini. Velikost me, po pravici povedano, ne preseneti, saj sem na Norveškem videl veliko večje jezove. Drugačnega mnenja sta punci. Voda v umetnem jezeru je turkizne barve in se dodobra razlikuje od vode v naravnem jezeru takoj po vstopu v dolino. Vrnemo se nazaj do avta in pod steno.

Sami smo v plezališču. Oblečemo pasove, zataknemo komplete, premečemo štrik in že smo v steni. Medtem nas občudujejo mimoidoči v avtomobilih. Prav vsak avtomobil malo upočasni, nekateri pa se celo ustavijo. Bili smo prava atrakcija:) Skala je bila odlična. Toliko uživancije že dolgo ne. Prav potreboval sem to steno.

Za konec pa sva se z Barbi podala še v en previs. Takole čez oko bi reku nekje 5c/6a.

GPS sled:
5 dan – Isolaccia – Lago di Cancano

6 DAN:

Včeraj popoldan se je Davidu med hojo po gurtni strgala ena izmed gurten, ki so ovite okoli drevesa in je v nogo je dobil kovinski škripec. Zaradi udarca ni mogel več hoditi. Upali smo, da se bo njegovo stanje čim prej izboljšalo in da bo lahko odšel naprej v Maroko, tako kot je predvideval. Zjutraj pospravimo in odrinemo. Kolesarji proti Livignu, mi pa ponovno proti Lago di Cancano. Barbi in Vidmar sta se odločila za sončenje ob jezeru, midva z Vito pa sva jo mahnila proti vrhu gore Scala(2495m). Očitno so na vrhu nekaj praznovali, saj je bilo ljudi met potjo na vrh polno. Zopet je bilo izhodišče precej visoko, zato sva do vrha potrebovala samo 45 minut. Razgled med potjo in na vrhu je naravnost očaral. Kakšna lepa okolica nas je obkroževala: turkizna jezera, visoke gore, zelene trate,…

Ko sva prispela na sedlo, sva šele opazila, da je na vrhu te gore v bistvu trdnjava. Takoj sva se zapodila vanjo in se lotila raziskovanja. Prvič v Italiji sem videl tudi table z angleškim prevodom besedila.

Odpravila sva se še do vrha Croce del Monte Scala, kjer so ravno imeli mašo. Na hitro sem naredil eno panoramo, nato pa sva se odpravila še na sosednji vrh, katerega imena ne poznam. Med potjo poiščeva še geocache in v njem najdeva karte, ki jih vzameva s seboj. Dodobra bodo popestrile večer.

GPS sled:
Vzpon na Monte Scale

Dolžina poti:	4.9 km
Dolžina vzpona:	3.5 km
Višina vzpona:	1115 m
Dolžina spusta:	1.1 km
Višina spusta:	498 m
Začetna višina:	1899.7 m
Končna višina:	2516 m
Minimalna višina:	1899 m
Maksimalna višina:	2516 m

Sledi povratek v dolino do Davida in Barbi, ter nato zopet pod steno, kjer se z Barbi zopet lotiva prijemanja oprimkov. Vita in David medtem skuhata kosilo: zelje s klobaso in boranja. Mljask!

Pot nas je vodila naprej proti brezcarinskemu mestu Livigno. Prečkali smo carino in se takoj na drugi strani ustavili na prvi bencinski postaji. Natočili smo poln tank poceni bencina in nakupili kup sladkarij. Dobri stari spomini na dutty free trgovino na Ljubelju, kjer sva s sestro zmerom lahko kupila eno kilsko vrečo bombonov. Odkartamo tistih par evrov in se medtem čudimo nizkim cenam in velikim količinam alkoholne pijače. Liter CC-ja je stalo 10€. Večino pijače pa so imeli tudi v 2 litrskih steklenicah. Se splača sem po nakupih za kak velik žur:)

Na bencinski postaji v Livignu smo se ustavili toliko, da smo šli na WC in da sem naredil panoramsko fotografijo mesta, potem pa smo morali naprej, saj so nas kolesarji že čakali v bližini St. Moritza. Zopet smo se povzpeli na manjši prelaz, kjer smo prečkali Italjansko-Švicarsko mejo. Sledil je spust iz čudovitega prelaza Bernina. Škoda, da je bila že pozna ura, sicer bi se sigurno ustavili in se malo sprehodili po okolici. Med vasema/mestoma Pontresina in Celerina so nas v čudovitem kampu čakali kolesarji. Lastnica kampa nam je priskrbela čudovit prostor pod smreko. Lačni od celodnevnega kolesarjenja so kolesarji napadli vreče s čokoladam. Za silo je bilo, medtem pa smo pripravili tudi glavno jed. Večer je minil ob igranju kart, ki sva jih z Vito našla v geocachu.

GPS sled:
6 dan – Isolaccia – Lago di Cancano – Livigno – Sant Moritz

Tretji del potopisa sledi jutri.

Matej

---