hribi, smučanje, plezanje,…

Včeraj sva se z Davidom odpravila na plezanje v dolino Glinščica. Plezanje.net obljublja čez 300 smeri, zato je bilo plezališče še toliko bolj mikavno. Naredila sva pa največjo napako in s seboj nisva vzela vodnička.

Zjutraj sva se odpravile že precej zgodaj (za naše razmere), tak da sva ob pol devetih že skakala po Interšportu in iskala vodniček za tujino. Brez sreče. Tudi knjižnica v Kranju še ni bila odprta. Ja nič, bo treba na blef:) In sva se napotila proti Kozini. Po dobri uri vožnje prispeva v Kozino, ker s  pomočjo domačinov najdeva Tuš in se odpraviva še po zadnjih nakupih pijače¹. Pijačo v prtljažnik, midva v tank² in gasa proti Italiji. Slediva smerokazom za Trst. Na meji sva srečala 2 italjanska policista, ampak sta bila zasedena s koprčanom, tako da sva jo midva na šverc³, pičila mimo. Sledila sva tablam za dolino Glinščica in prišla do razgledne točke.

Od tam sva se malo razgledala po dolini in določila najino destinacijo⁴. Nazaj v avto in na parkirišče. Tam na rame opremo in na pot. Pot je speljana po trasi stare železnice Ljubljana – Trst, ker sva srečala veliko ljudi, ki so tekli in kolesarili. Od poti so naju ves čas spremljale stene, vendar pa so navrtane samo tem in tja, pa še to so vse daleč pretežke za naju.

Po dveh tunelih in pol ure hoje v steni nad nama le zagledava napet štrik. U odlično, nekdo pleza, ziher ima vodniček. Ko prideva blizu opaziva, da je v steni le štrik in nikjer nikogar. Je bila pa stena pošteno navrtana, tako da je bil to sigurni en izmed sektorjev. Malo v levo sva našla par lahkih smeri in se tako podala navzgor. Tori se je med tem časom jezil na kamne, ki so se kotalili po bregu navzdol.

Po dveh splezanih smereh sva se odločila, da rajši poiščeva velik lahek sektor⁵. Nadaljevala sva po dolini navzgor, vendar brez sreče. Po lazenju med grmi in pod stenami me je dvakrat prestrašila srna, ki je dober meter pred menoj skočila iz luknje. Jao kakšen šok:) Nekajkrat sva na stranskih stezicah naletela tudi na prepoved nadaljevanja zaradi zaščitenih vrst.

Najina iskana sektorja se nahajata na tistem zelenem hribu tam v daljavi. Daleč sva od cilja:) Seveda v tem trenutno tega še nisva vedela:)

Okoli pol dveh se odločiva, da imava dovolj iskanja in da bova naredila premor ter malico, saj sva bila od hoje in sonca precej utrujena. Vso hrano sva razpakirala in šla par po vrsti:) Ko je bil želodec poln, je bil na vrsti še en hladen pirček. Med tem časom sem tudi poklical Andrejo, ki je bila toliko dobra, da je šla v knjižnico in z mobitelom poslikala vodniček. Tako sva končno spoznala, da sva cel dan iskala sektor na napačnem mestu. Malo po tem, ko sva končala z malico in dobila zemljevid plezališča, pa so se nad nama prikradli črni oblaki. Ni bilo 5 minut in že je začelo rositi.

Upala sva, da bo samo par kapljic, zato sva se odpeljala do plezališča. Na pol poti proti steni pa se je kar fino “uscalo” in namočilo vso skalo, tako da je vsakršna ideja o plezanju odpadla.

Sedaj vsaj veva kje je plezališče in ga naslednjič ne bo potrebno iskati 6 ur in zapraviti lep sončen dan. No, je bil pa lep izlet!

Po prihodu domov sem bil seveda ves napaljen za plezanje in tako sem poklical Andrejo, da je šla z menoj k Bricu na stenco, kjer sva se navijala slabe 3 ure. Moral sem dobiti svojo dozo plezarije:)

Matej

---